Piše: Anamarija Novak
Nekdanjega načelnika slovenske Službe državne varnosti (SDV) Janeza Zemljariča so minuli petek pokopali na ljubljanskih Žalah kar z vojaškimi častmi, za kar je poskrbel nekdanji šef Kučanovega kabineta Marjan Šiftar. Strinjati se moramo z mag. Igorjem Omerzo, ki v aktualnem intervjuju pove, da »Šiftar predloga za pogrebno vojaško počastitev Zemljariča gotovo ni podal brez posvetovanja s Kučanom«. V javnosti odmevajo številna protestna pisma.
V Sloveniji vojaški pogreb urejajo Pravila službe v Slovenski vojski. Z vojaškimi častmi se lahko pokopljejo pripadniki Slovenske vojske, nekateri visoki funkcionarji ali tudi druge osebe, če tako odloči Vlada Republike Slovenije. Vlada Roberta Goloba se je odločila, da tako storijo v primeru pokopa nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča, ki je umrl na svoj 94. rojstni dan (30. december 1928–30. december 2022). Pogreb je trajal slabo uro, na njem pa je bilo opaziti obraze iz komunistično-udbovskega miljeja, ljudi iz zdravstva, politike, kulture, športa in gospodarstva. Od svojcev je bilo mogoče videti oba Zemljaričeva sinova z družinama in njegovo vdovo Tino Tomlje. Zanimivo je, da na pogrebu ni bilo predsednika aktualne vlade in tudi ne katerega od njenih članov. Protestna pisma glede sramotnega načina Zemljaričevega pokopa pa se kar vrstijo.
Janez Zemljarič (1928−2022)
Na civilnih pogrebih večkrat slišimo, da pokojnik odhaja v večna lovišča. Tja počasi odhaja tudi generacija najstarejših udbovcev. Tako se je komunistično-udbovska druščina minuli petek poslovila od Janeza Zemljariča, ki je bil med letoma 1968 in 1973 direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. To je bilo v času graditve UKC Ljubljana, kjer je leta 1980 umrl tudi jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po letu 1973 je Zemljarič napredoval na funkcijo namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve, po petih letih pa je postal republiški sekretar za notranje zadeve in to funkcijo opravljal dve leti. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik Izvršnega sveta SRS (tedanje republiške vlade), od leta 1984 do 1989 pa podpredsednik jugoslovanske vlade – njegova šefa sta bila Milka Planinc in kasneje Branko Mikulić. Približno v tem času je bila Zemljaričeva žena, znana partijska funkcionarka Tina Tomlje, predsednica Skupščine mesta Ljubljane. Po vrnitvi iz Beograda je bil Zemljarič predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji, tu pa se njegov »uradni« življenjepis konča, saj se je uradno upokojil, dejansko pa je bil ves čas dejaven iz ozadja. Njegovo ime se v povezavi z Udbo bolj jasno izpostavlja zadnje desetletje, ko so nekateri zgodovinarji, arhivisti in raziskovalni novinarji začeli postavljati v ospredje Zemljaričevo vlogo pri udbovskih umorih, zaradi česar je Zemljarič vložil tudi več tožb. Kot tak se je v samostojni Sloveniji angažiral kot lobist v gospodarstvu in deloval v navezi z nekdanjim pripadnikom SDV Dragom Isajlovićem. Spomnimo, da je Zemljarič leta 2009 v družbi Žige Debeljaka, taktnega direktorja Mercatorja, prišel na zabavo YES.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
