2 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Ustavni sodnik Jaklič: Ali Ustava res preprečuje parlamentarne preiskave o domnevnih zlorabah v sodni veji oblasti?

Piše: ddr. Klemen Jaklič

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-246/19 z večino 6:2 (proti sva glasovala sodnik Šorli in jaz) pred kratkim odločilo, da niti sumov o zavestnih kršitvah oziroma zlorabah sodniške funkcije v okviru instituta parlamentarne preiskave ni dopustno preiskovati. Sodnih zlorab po tem stališču poslancem ni dovoljeno preiskovati niti v že zaključenih sodnih primerih. Prav tako naj sodnika po Ustavi ne bi bilo dopustno klicati na pričanje v takšno parlamentarno preiskavo.

Ali z lastnimi besedami večine Ustavnega sodišča: “Ustavno sodišče /…/ ni spregledalo, da iz izpodbijanega akta (o parlamentarni preiskavi) ne izhaja le očitek, da so sodniki kršili pravo, temveč tudi, da so zavestno kršili pravo, torej da so zlorabili sodno funkcijo. Akt utemeljuje tezo, da so sodniki zavestno odločali pod vplivi, ki niso združljivi s sojenjem; Akt nakazuje na politične vplive, zasebne konflikte in osebne povezave. Ustavno sodišče poudarja, da niti sumov o zavestni kršitvi oziroma zlorabi sodniške funkcije v že zaključenem sodnem postopku ni dopustno preizkušati v postopku parlamentarne preiskave. Kot je bilo pojasnjeno v 78. točki obrazložitve te odločbe, bi bilo ugotavljanje sodnikove odgovornosti zaradi sprejete sodne odločitve v okviru postopkov, ki jih vodita zakonodajna ali izvršilna veja oblasti, nezdružljivo z ustavnima načeloma delitve oblasti in neodvisnosti sodnikov.”

Večina šestih kolegic in kolegov ta svoj zaključek v odločbi prikaže kot tak, ki samoumevno izhaja iz koncepta demokratične in pravne države, saj da slednja temelji na načelih delitve oblasti in neodvisnosti sodstva. To stališče pospremi z nekaj splošnimi stavki o neodvisnosti sodne veje, o nedopustnih pritiskih na opravljanje sodniške funkcije in o delitvi oblasti, iz česar nato preprosto sklene, da naj bi omenjena načela v demokratičnih pravnih državah prepovedovala parlamentarni nadzor nad sodno vejo oblasti tudi v primerih sumov zlorab. Ob tem v potrditev svojega zaključka zgolj na podlagi splošnih načel večina ne navede odločilnih podrobnosti iz primerjalnega ustavnega prava demokratičnih držav. Šele te podrobnosti pa splošna načela precizirajo in so pravzaprav tisto, kar zaključek o prepovedanosti/dovoljenosti takšnih parlamentarnih preiskav v demokratični državi, oziroma prepovedi/dolžnosti pričanja sodnikov pred njimi, v resnici potrdi ali pa ga (neizprosno) ovrže.

dr. Boštjan M. Zupančič. (Foto: STA)

1. Odločitev ne temelji na resničnih dejstvih

Proti takšni odločbi večine sem glasoval, ker ta v svojem pravkar opisanem jedru ne temelji na resničnih dejstvih. Tako iz študije prof. dr. Boštjana M. Zupančiča in odvetnika Aleksandra Pevca, ki je bila šele po mojem ponovljenem predlogu vložena v spis, kot tudi iz dodatnih primerjalnih študij, ki so bile opravljene na Ustavnem sodišču (niti prvega niti drugega pa odločba večine ne omeni) namreč v nebo vpijoče sledi, da je v razvitih demokratičnih državah po Evropi in svetu parlamentarni nadzor nad namernimi in sistemskimi zlorabami v okviru opravljanja sodniške službe ne le dovoljen, temveč nujen in mnogokrat izveden. V nasprotju z neresničnim vtisom, ki ga javnosti sporoča odločba večine, so sodnice in sodniki iz demokratičnih držav pred takšnimi parlamentarnimi preiskavami tudi zaslišani. Za vsakega specialista s področja primerjalno-pravne znanosti je na prvi pogled jasno, zakaj mora ta isti podrobnejši pomen načela delitve oblasti (sistema zavor in ravnovesij med vejami oblasti) še s toliko večjo močjo veljati za tranzicijska okolja, kjer sodstvo (tranzicijsko najmanj prevetrena veja oblasti) še ne dosega pravno civilizacijske ravni, kot se je tekom dolgotrajnega razvoja uspela uveljaviti v tradicionalnih demokratičnih družbah. A kar je tu osupljivo je ne le, da je določitev večine v nasprotju z osnovami ustavnopravne stroke o medsebojnem nadzoru in ravnovesju med vejami oblasti, ter z ustreznim prenosom teh načel v tranzicijsko okolje, ampak da temelji na očitno neresničnih dejstvih. Slovensko javnost zapelje v sklep, da naj bi takšna prepoved parlamentarnih preiskav in pričanj sodnikov pred njimi izhajala iz koncepta demokratične pravne države, kot jo je razvil demokratično svet, ko pa je resnica, kot bomo videli, ravno nasprotna. Ob tem večina v odločbi niti z besedo ne omeni teh dejstev iz ustaljene prakse demokratičnih držav, s katerimi je v neposrednem nasprotju. Takšne odločitve večine ustavnopravno ni mogoče zagovarjati. Gre očitno predaleč in je neprepričljiva.

2. Neizprosna stvarnost

Francija
V Franciji je na primer eden najbolj znanih nedavnih primerov parlamentarne preiskave zoper zlorabe v pravosodju nastopil po sojenju v tako imenovani pedofilski aferi, ko je prvostopenjski sodnik Fabrice Burgauda leta 2004 obsodil sedmerico od trinajstih obtoženih, ki so v priporu preživeli po dve in tri leta. Kasneje se je izkazalo, da so bili nedolžni in so bili oproščeni. Osnovni namen parlamentarne preiskave pa je bil ugotoviti, kako je do takšnih napak, ki so vodile v obsodbo nedolžnih, sploh lahko prišlo. Javnost je namreč želela pojasnila, saj se je pokazalo, da se je pedofilska afera razvila iz povsem napačnih predpostavk, kar je imelo za posledico enega največjih sodnih debaklov francoskega pravosodja v zadnjem obdobju.

Prvostopenjski sodnik Fabrice Burgaud je obsodil sedmerico nedolžnih ljudi  (Foto: epa)

Na seji parlamentarne preiskovalne komisije je bil zaslišan tudi osrednji akter afere, sodnik Burgaud. Ta se je pričanju moral odzvati in je pričal javno, zaslišanje pa je prenašala televizija. Burgaud je izpovedal, da mu je žal za to, kar se je zgodilo, da je postopek vodil po svojem najboljšem znanju, nepristransko in pošteno, ter da je “mogoče” naredil strokovno napako. Ni pa potrdil, da jo je storil in prav tako se javnosti ni opravičil. Odgovarjati je moral na podrobna vprašanja članov parlamentarne preiskovalne komisije, kot na primer kaj je bil pravi razlog, da ni opravil soočenja posameznih oseb, kar bi sicer lahko storil, ali so se mu med preiskavo glede na nekatera očitna dejstva porajali dvomi, zakaj se glede na nekatere okoliščine ni vprašal o krivdi, ipd. Podrobna vprašanja so si sledila po posameznih fazah in temah postopka. Iz zaključnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije izhaja, da sodniku ni bilo mogoče očitati več kot neizkušenost in nespretnost, da do zlorab sodniške funkcije torej ni prišlo, da pa je sodnik zagrešil določene napake, ki so lahko predmet kritik njegovega poklicnega dela, ne morejo pa biti razlog za kaznovanje iz naslova zlorabe sodniške funkcije. Njegova sodniška kariera je bila sicer uničena – Vrhovni sodni svet mu je izrekel grajo in jo vpisal v kartoteko, razporejen pa je bil na delovno mesto običajnega sodniškega sodelavca. Osrednja posledica parlamentarne preiskave je bila priprava reforme pravosodja kot neposreden odziv na sistemske pomanjkljivosti, ki so se v aferi pokazale in na povečano zahtevo po odgovornosti sodnikov za svoja ravnanja. Njen cilj naj bi bil tudi preprečiti, da bi se kaj podobnega še kdaj ponovilo, ter da bi se državljani še kdaj znašli v takšni situaciji kot obtoženci v tej zadevi.

Ali v Franciji, ki je demokratična in pravna država, zaradi neodvisnosti sodstva in načela delitve oblasti res ni dopustno izvajati parlamentarnih preiskav zoper sume zlorab v sodni veji oblasti, in ali v demokratični pravni državi Franciji iz istih razlogov res ni dovoljeno klicati sodnika na pričanje pred takšno preiskovalno komisiji, si naj bralec odgovori sam.

Nemčija
Medtem poglejmo naprej, recimo v Nemčijo. Tretji odstavek 44. člena nemške ustave določa, da so med drugim tudi sodišča “dolžna sodelovati s preiskovalno komisijo in ji nuditi pravno pomoč”. K temu primerjalna študija Ustavnega sodišča dodaja, da “tudi nikjer ni določeno, da je prepovedano, da člani komisije (parlamentarne preiskave) na pogovore vabijo sodnike”. V zadnjem obdobju sta bili v Nemčiji vsaj dve odmevni seriji parlamentarnih preiskav, ki sta bili povezani s sodnimi procesi.

Beate Zschaepe (Foto: epa)

Znan je primer Beate Zschäpe, ki je bila pred dobrima dvema letoma obsojena na dosmrtno ječo zaradi umorov in terorizma. O tematiki, ki jo ta primer razplamtel, je bilo izvedenih več parlamentarnih preiskav na zvezni in deželni ravni. Med drugim je bil januarja lani k zaslišanju pred komisijo parlamentarne preiskave pozvan tudi sodnik Manfred Götzl, in to še preden je uspel dokončati pisni odpravek svoje sodbe v zadevi.

V primeru Mollath pa je šlo za obtožbe zaradi družinskega nasilja na eni strani ter obtožbe o pranju denarja in davčnih utajah na drugi strani. Mollath je bil kar 7 let po krivem zaprt v psihiatrični kliniki. Kot izhaja iz poročila parlamentarne preiskovalne komisije, se je ta ukvarjala predvsem z vprašanjem, ali so pristojni organi v tem primeru ustrezno postopali in ali so bili na kakršenkoli način pristranski (ravnali pod vplivom poznanstev oziroma zunanjih ali notranjih navodil). Pred preiskovalno komisijo je moral med drugim pričati tudi sodnik Otto Brixner, ki je na prvi stopnji Mollatha obsodil. Sodnika Brixnerja je komisija spraševala predvsem glede morebitnih zlorab sodniške službe – ali je pri ustavitvi uvedenih preiskav v zvezi s prijavami davčnih utaj prišlo do zlorab sodniške funkcije, na primer konkretno v povezavi s klicem predstojnika davčnega organa v Nurenbergu februarja 2004. Poleg tega je komisija ugotavljala tudi vpliv tretjih pri dodelitvi zadev sodniku Brixnerju v januarju 2006. Komisija parlamentarne preiskave je torej preiskovala vpliv političnega vrha dežele Bavarske na delo organov pregona in morebitno zlorabo sodniške službe; njena naloga je bila ugotoviti morebitne napake vseh v postopku udeleženih organov, pri tem pa je poleg številnih ostalih akterjev ob Brixnerju zaslišala še nekatere druge sodnike (prvostopenjsko sodnico dr. Vereno Fili in prvostopenjskega sodnika Armina Eberla).

Ali v Nemčiji, ki je demokratična in pravna država, zaradi neodvisnosti sodstva in načela delitve oblasti res ni dopustno izvajati parlamentarnih preiskav zoper sume zlorab v sodni veji oblasti, in ali v demokratični pravni državi Nemčiji iz istih razlogov res ni dovoljeno klicati sodnika na pričanje pred takšno preiskovalno komisiji, naj si bralec ponovno odgovori sam.

Avstrija
Enak odgovor kot za Francijo in Nemčijo bralca čaka tudi v Avstriji, kjer se je zadnja od tovrstnih parlamentarnih preiskav začela pred dobrima dvema letoma po izvedeni preiskavi na sedežu tajne službe BVT. Že sam naslov parlamentarne preiskave sporoča, da gre za preiskovanje suma političnega vplivanja na konkretne sodne postopke. Komisija parlamentarne preiskave je v dveh letih opravila številna zaslišanja, med drugim pa je pred komisijo več kot 7 ur kot preiskovanec moral pričati tudi sodnik Ulrich Nachtlberger, to je tisti sodnik, ki je izdal odredbo za hišno preiskavo na sedežu BVT. Člani parlamentarne preiskovalne komisije so mu zastavljali podrobna vprašanja, namenjena razčiščenju tega, ali je pri njegovem opravljanju sodniške službe morda prišlo do zlorabe oziroma do političnega vpliva na konkretne sodne postopke. Med drugim je komisijo tako zanimalo, kako točno je potekal pogovor med tožilko in sodnikom Nachtlbergerjem, ki je tožilki podal domnevno sporno soglasje za odredbo za preiskavo. Komisija je zaključila, da ni nedvoumnih dokazov, da pa obstajajo določeni indici, da je kabinet ministra ali generalni sekretariat zveznega notranjega ministrstva želel državno tožilstvo usmerjati. Sklenila je, da bo v prihodnje potrebno tako v izboljšanem pravnem okviru kot v sistemu poročanja zagotoviti, da se tovrsten neopazen vpliv po možnosti ne bo mogel več izvajati.

Belgija, Nizozemska, ZDA…
Tudi v Belgiji je enako kot v ostalih demokratičnih ureditvah. Zloglasna pedofilska afera v zadevi Marca Dutrouxa je državo tako pretresla, da je pravosodje, ki nemočnih otroških žrtev ni učinkovito preprečilo, v očeh javnosti močno izgubilo na ugledu. Ustanovljena je bila parlamentarna preiskava, ki je imela nalogo predstaviti razloge za takšno zatajitev pravosodja. V okviru preiskave so bili zaslišani tudi številni sodniki in sodnice. Ti so skupaj z ostalimi pravosodnimi organi sprva vztrajali, da so svoje delo opravili dobro in brez napak. Toda, nobeden od sodnikov se ni mogel izogniti parlamentarnemu nadzoru in tako je prišlo tudi do soočenj med njimi in ostalimi akterji, ter prav tako do zaslišanj staršev umorjenih otrok, kot tudi do natančnega pregleda vseh konkretnih sodnih spisov žrtev, kar je zaključke o dobrem delu organov v očeh javnosti zamajalo. Vse to je našlo svoje mesto v končnem, več kot 300 strani dolgem kritičnem poročilu parlamentarne komisije.

Marc Dutroux (Foto: epa)

Poleg omenjenega primera študije za Belgijo poročajo tudi o številnih drugih parlamentarnih preiskavah, ki so preiskovale sume o nedovoljenem vplivanju na pravosodne organe, vključno s sodišči. Po zaključku ene od teh so bili z gotovostjo dokazani kontakti med visokimi uradniki ministrstva in sodniki, ki so sodili v konkretnih postopkih, kar je predstavljalo “neposredno nevarnost za načelo delitve oblasti”.

Do enakih zaključkov o izvedenih parlamentarnih preiskavah zoper zlorabe v sodni veji oblasti pridemo tudi ob pregledu nizozemske ureditve, ureditev v ZDA pa je s podelitvijo pristojnosti zakonodajni veji, da izvede kar celoten postopek sojenja in odpoklica sodnika, ki bi zlorabil sodniško službo (tako imenovani sodni impeachment), do zakonodajnega nadzora zlorab v sodni veji oblasti še bolj odprta.

3. Ne volje, razuma

V bistvenem povsem enako kot v teh primeroma prikazanih ureditvah ustavno načelo delitve oblasti (sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno in sodno vejo oblasti) razumejo in uresničujejo tudi v vseh ostalih tradicionalnih demokracijah. Zlorabe ustavno zagotovljene neodvisnosti sodne veje oblasti nikjer niso izvzete iz ustavno zagotovljene pristojnosti nadzora zakonodajne veje zoper takšne zlorabe. Iz predstavljenih dejstev primerjalnega pregleda sledi, da je odločitev večine slovenskega Ustavnega sodišča, ki zdaj torej edino prepoveduje parlamentarne preiskave zlorab v sodni veji oblasti, v očitnem nasprotju s pomenom delitve oblasti in neodvisnosti sodstva, kot jih ta načela v resnici imajo v demokratičnih in pravnih državah. Ker v potrditev svojega lastnega nasprotnega zaključka na podlagi le splošnega navajanja načel večina ne navede teh odločilnih podrobnosti iz primerjalnega ustavnega prava, ki splošna načela precizirajo, je njeno stališče očitno neutemeljeno. Več kot to, temelji na neresničnih dejstvih, ki ne obstajajo, predstavljena nasprotna dejstva, ki so bila v vseh svojih podrobnostih tudi v spisu, pa večina preprosto v celoti kar zamolči, kakor da jih ni. Če bi ravnala argumentativno pošteno in resničnosti ne zatajila, bi namreč hočeš nočeš morala spremeniti svoj rezultatsko želeni zaključek in s tem odločitev samo, večni boj volje in razuma. Gre za neobrzdan primer rezultatskega “sojenja”, ki se tokrat ne ukloni niti stvarnosti in dejstvom, ampak te celo zamolči in (morda) upa, da ne bodo prišla na plano oziroma do dovolj velikega števila državljank in državljanov, da bi ti docela razumeli njihov pomen za oceno veljavnosti te odločitve. V javnosti (strokovni in splošni) se medtem že nekaj časa upravičeno zastavlja vprašanje, kaj vendar se dogaja s trenutno večino na Ustavnem sodišču.

4. Kako naprej?

Ker takšne odločitve, ob očitno nasprotnem pomenu načela delitve oblasti v demokratičnih državah, ustavnopravno ni mogoče zagovarjati in je neprepričljiva, vprašanje bodočega razvoja ustavnoskladnega parlamentarnega nadzora nad sumi sodnih zlorab v Sloveniji ostaja odprto. Zakonodajna veja bo to svojo pristojnost v bodoče morala še naprej iskati v okviru primerjalnih rešitev demokratičnih držav in morda v trenutku, ko bi presodila, da je prihodnja sestava Ustavnega sodišča dovzetna za korektno argumentacijo, to svojo ustavno pristojnost kljub obstoječemu precedensu ponovno priklicati v življenje. To je tudi sicer običajen način popravljanja, spreminjanja in razvijanja ustavnosodne doktrine; neka hipna večina Ustavnega sodišča ni nezmotljiva za vse ostale večine in sestave v prihodnjih letih in tudi v slovenskem prostoru ta način ne bi bil nov.

Svoje ločeno mnenje sem zato izkoristil za opredelitev podrobnejših pogojev, pod katerimi je nadzor zakonodajne oblasti nad sodno z vidika primerjalnega ustavnega prava ustavnoskladno mogoč, in pogojev, pod katerimi tak nadzor ni več ustavnoskladen. S tem želim prispevati k bodočemu razvoju ustavnopravne stroke in razlage Ustave glede tega pomembnega vprašanja delitve oblasti oz. medsebojnih zavor in ravnovesij med vejami oblasti.

Iz presojanega Akta o parlamentarni preiskavi v zadevi Kangler izhaja, da je preiskovalna komisija zastavljena tako, da preiskuje izkazane sume protipravnih zlorab v pravosodju – išče na primer dokaze o protipravnih pritiskih na sodnike od zunaj pri njihovem sojenju v konkretnih primerih, na primer s strani politikov in drugih nosilcev javnih funkcij, kar bi bila očitna zloraba, ter dokaze o tem, da je nek sodnik sodil po navodilih od zunaj, izven okvirov sodečega senata, morda na podlagi kakšnih obljubljenih ugodnosti ipd. Niti iz ene določbe Akta o parlamentarni preiskavi ne izhaja, da je komisija zastavljena tako, da bi klicala na odgovornost sodnike za njihovo mnenje, torej zato, ker so po svoji najboljši vesti v skladu z Ustavo, zakonom in znotraj polja razumnega nesoglasja v svobodni demokratični družbi, tj. izven polja očitnih protipravnosti v povezavi s pritiski ali nedovoljenimi navodili izven dovoljenega pravnega okvira, presodili, kakor pač so. Preiskovati sume protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega, kot pa ugotavljati, ali je neki sodnik odločil prav ali ne ter ga za njegovo stališče klicati na odgovornost. To slednje je nedopustno, medtem ko je prvo dopustno in nujno preiskovati.

Seja preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju zlorab v zadevi Kangler (Foto: STA)

In kdo lahko preiskuje protipravne zlorabe v pravosodju? V ustavnopravni stroki je odgovor popolnoma jasen: vsakdo v okviru svojih pristojnosti. Policija, tožilstvo in sodišča v okviru formalne disciplinske, kazenske in civilne odgovornosti, neodvisno (preiskovalno) novinarstvo v okviru svojega razkrivanja in iskanja dokazov, saj brez takšnega novinarstva prenekatera zloraba do policije in tožilstva sploh ne more priti, prav tako civilnodružbene organizacije, ki bdijo nad zlorabami v pravosodju in v družbi nasploh, pa seveda tudi ministrstvo za pravosodje v okviru nadzorstvene pritožbe in ne nazadnje vsaka državljanka in vsak državljan. V svobodni demokratični družbi imamo v okviru svoje vloge prav vsi odgovornost bdeti nad tem, da do zlorab v katerikoli od vej oblasti ne prihaja. Zakaj torej v okviru preiskovalnih pristojnosti Državnega zbora preiskava, ki nima niti zob kazenske niti disciplinske niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu prediskanju morebitnih dokazov, ne bi mogla potekati?

Trditi, da zlorab v pravosodju ne bi smeli preiskovati v smislu iskanja morebitnih dokazov o teh zlorabah, je absurdno in očitno neresnično. Pomeni, da moramo v trenutku prav tako ukiniti svobodno in neodvisno novinarstvo (free press), ki so jim sodišča dolžna odgovarjati na njihova vprašanja o sumih zlorab, prepovedati delovanje civilnodružbenih organizacij, ki odkrivajo zlorabe oblasti, vključno s pravosodno, državljanom odpraviti pravico do pridobitve informacij javnega značaja, s katerimi lahko ugotavljajo, ali je do zatrjevanih zlorab pri delovanju sodne veje v resnici prišlo ipd. Če bi preiskovanje zlorab v pravosodni ali katerikoli drugi veji oblasti prepovedali, bi s tem ukinili nič manj kot enega od predpogojev za delovanje svobodne demokratične družbe. Preiskovati sume protipravnih zlorab je povsem nekaj drugega, kot pa ugotavljati, ali je v okviru njegove vloge, kar izključuje protipravne zlorabe “od zunaj”, neki sodnik odločil prav ali ne, ter ga za njegovo stališče, če je to znotraj polja razumnega nesoglasja, klicati na odgovornost. Slednje je nedopustno, preiskovati izkazane sume prvega pa ne le dopustno, ampak nujno. Še posebej v okoliščinah tranzicijske demokracije, kjer se hkrati s sumom zlorab pojavlja tudi trditev, ki je vnaprej prav tako ni mogoče ovreči, da je namreč sestavni del zlorabe tudi ta, da institucije formalnega disciplinskega, kazenskega in civilnega pregona svoje ustavno zahtevane vloge iz tega ali onega razloga ne opravijo. Če bi se pojavili jasni in nedvoumni dokazi o zlorabah, bodisi kot rezultat preiskav s strani (preiskovanih) novinarjev, civilnodružbenih organizacij, parlamentarne preiskave ali s strani katerekoli državljanke ali državljana, bi to vsekakor bilo koristno za presojo državljank in državljanov ne le glede zlorab v pravosodju, temveč, če se tudi takrat ne bi nič zgodilo, tudi glede zatrjevanih zlorab glede formalnih institucij nadzora nad zlorabami v pravosodju.

Sodišče (Foto: pixabay)

Vidimo, da ima med številnimi ostalimi akterji (nujnimi “psi čuvaji”, kot jih primerjalna ustavna stroka včasih imenuje) v svobodni demokratični družbi tudi Državni zbor pomembno mesto pri preprečevanju zlorab katerekoli veje oblasti, še posebej če so zlorabe, ki se zatrjujejo, sistemske in če neka družba še ne temelji na globoko ukoreninjeni demokratični tradiciji. Bistvo ustavnega ustroja delitve oblasti, kot enega od predpogojev svobodne demokratične družbe, je ravno v medsebojnem nadzoru vej oblasti zoper zlorabe. Eden prvih aksiomov, ki ga študent prvega letnika ustavnega prava na univerzi katere od držav demokratične tradicije Zahoda sliši, je, da ustavni ustroj zavor in ravnovesij med vejami oblasti (checks and balances) ne temelji na medsebojnem zaupanju vej oblasti, ampak na njihovem nezaupanju. Eno od bistev delovanja ločenih vej oblasti je v medsebojni nadzoru zoper zlorabe. Le tako je namreč zlorabe oblasti znotraj katerekoli od oblastnih struktur mogoče preprečiti in jih počasi, korak za korakom, desetletje za desetletjem, stoletje za stoletjem, izrivati iz vse bolj ponotranjene in ukoreninjene demokratične tradicije takšne države. Kdor bi iskreno trdil, da Državni zbor ne bi smel bdeti nad morebitnimi zlorabami ostalih vej oblasti in jih v okviru svoje specifične vloge preiskovati, v resnici ne bi točno vedel, kaj govori.

Ker pa zakonodajna veja oblasti, v našem primeru torej Državni zbor, podobno kot institucije preiskovalnega novinarstva ali civilnodružbenih organizacij, katerih namen je razkrivanje zlorab oblasti, ni organ formalnega pregona zlorab, njegova preiskava sama seveda ne more neposredno vzpostaviti nobenih tovrstnih formalnih – disciplinskih, kazenskih, civilnopravnih – sankcij. Te lahko vzpostavijo zgolj formalne poti pregona s končno razrešitvijo v okviru sodnega (in naposled ustavnosodnega) varstva. Zato je povsem na mestu, in celo nujno, da Akt o parlamentarni preiskavi jasno pove, da rezultat takšne preiskave same ne more biti ugotovitev kazenskopravne, civilnopravne ali disciplinske odgovornosti. Lahko je zgolj neka predhodna ocena poslancev – torej politikov – o tem, kakšen pomen bi tako zbrani dokazi potencialno lahko imeli za morebitne formalne postopke v nadaljevanju. Takšna ocena po naravi stvari, ker je ne daje sodnik, niti ne tožilec ali katerikoli drugi od formalnih organov pregona, ne more biti drugačna kot politična. Zatorej je tudi opredelitev, da gre pri rezultatu parlamentarne preiskave največ za nekakšne “politične predocene”, torej za politični poskus doprinosa k ugotavljanju odgovornosti glede zlorab, povsem natančna. Le razumeti jo je treba pošteno, točno tako, kot je v nadaljnjih določbah Akta o parlamentarni preiskavi tudi podrobno opredeljena – da namreč ne gre za preiskovanje in klicanje na odgovornost zaradi mnenj sodnikov pri sojenju, takšnih mnenj namreč, ki bi ne bila rezultat neke neposredne protipravne zlorabe, ki bi jo bilo prej treba razkriti in dokazati.

Foto: epa

Večina ustavnih sodnic in sodnikov po moji oceni tega ni argumentativno pošteno razložila; zdi se, da se je zanašala zgolj na to, da bo besedna zveza “politična odgovornost sodnikov” v ušesih javnosti že sama po sebi zvenela dovolj nepravilno, da bo ta (javnost namreč) prikimala njihovi odločitvi ne glede na dejansko vsebino Akta o parlamentarni preiskavi in ne glede na pomanjkanje vsebinskih argumentov, ki jih večina za svojo odločitev tako ne ponudi. Argumentativno bolj pošten pristop pokaže, da se določbe Akta o parlamentarni preiskavi osredotočajo na preiskavo morebitnih hudih kršitev v smislu protipravnih zlorab od zunaj in s ciljem zagotoviti rezultatsko sojenje posameznega sodnika v nekem konkretnem primeru ne glede na njegovo prvovrstno ustavno dolžnost neodvisne presoje. Če pa je to tisto, kar iz Akta sledi, potem seveda ni prav nobenega razloga za ustavno spornost tako uokvirjene parlamentarne preiskave.

Še pomembneje, ne le da ob argumentativno pošteni razlagi Akta te parlamentarne preiskave ni mogoče predstavljati kot takega, ki bi zahteval ugotavljanje sodnikove odgovornosti za njegovo mnenje kot takšno. Poleg slednjega bi Ustavno sodišče prav tako moralo upoštevati tudi to, da zloraba takšne ustavno zamejene parlamentarne preiskave ob primerni ustavnoskladni razlagi sploh ni mogoča. Namreč, vsak sodnik je hkrati upravičen in dolžan, da odkloni pričanje glede kakršnegakoli vprašanja, ki ni povezano z vprašanjem zlorabe funkcije, ampak se tiče zgolj njegovega mnenja v okviru sojenja. Dolžan je odgovarjati zgolj in samo na predstavljene dokaze o protipravni zlorabi, na primer o tem, da nekdo priča, da se je s sodnikom vnaprej dogovoril, kako bo sodil v nekem primeru, da se o tem ali kaki podobni zlorabi predoči kak materialni dokaz ali neprekinjen krog indicev, ki vsi brez izjeme kažejo na takšno ali podobno neposredno zlorabo ipd. Takšnih prič in dokazov ni mogoče vnaprej izključiti, zato tudi takšne parlamentarne preiskave ustavno skladno ni mogoče prepovedati in vnaprej onemogočiti.

Vir: ddr. Klemen Jaklič, Ius-info

Zadnje novice

Sorodne vsebine