2.1 C
Ljubljana
nedelja, 28 februarja, 2021

Revolucija foteljašev

Avtor: Andrej Lokar

Mlado dekle kleči na pločniku in presunljivo toži; njen obraz je zariplo zabuhel, nekdo ji z mlekom izpira oči. Solzivec, me prešine. Na tleh plastenke vode in konzerve mleka. Za vogalom policaji v bojni opremi poskušajo strpati v marico opotekavega srednjeletnika. Pogled mu je zblojen in zaudarja po žganju.

Moje bivališče je kakšnih sto metrov oddaljeno od tovarne Rog in to so prizori, na katere naletim, ko se zjutraj okoli pol osmih odpravim v trgovino.  Ker sem pozabil na paradižnikovo mezgo, se po nekaj urah spet spustim po stopnicah nizdol. Pred vhodom v tovarno Rog stoji vrsta kakšnih trideset policajev, zdaj se je prednje postavila gručica nepolnoletnih aktivistk z vijolično ali zeleno pobarvanimi lasmi, skozi zaškrebljane zvočnike zadirčno izgovarjajo obrabljena in dolgočasna gesla, ki so že desetletja brez pomena in sploh niso v skladu s položajem.

Za obzidjem tovarne Rog so bagri že na delu, rušenje pospešeno napreduje. Med četico kakšnih štirideset do petdeset nesoglasnežev se kobali zajetni izpodmežakelski pesniški gromovnik Dejan K. in z žilavo enkavedejevsko vnemo snema dogajanje; ko ga opozorim, naj me ne snema, s pravo objestnostjo zasliševalca SMERŠa odbevskne: »Delam, kar čem«; v nebogljeni, presunjeni, zablodeli skupinici negodovalcev (težko bi jim rekel protestniki) prepoznam kar nekaj kulturniških obrazov: slikarja, ki si duchampovsko psevdonimsko prisvajata ime in priimek predsednika vlade, nekaj relativno priznanih glasbenikov. Policist z zvočnikom stopi  pred to zbegano muzealijo starikavih prekucuhov in najstniških zrevoltirank ter jih pozove, naj se iz varnostno/epidemioloških razlogov razidejo.

Njegove besede pospremi osameli odjek krika »Roga ne damo!«, toda večina navzočih se že razhaja ter se jame odpravljati domov. Zdi se mi, da to po svoje neznatno dogajanje ponazarja utrip in notranjo podobo latentne državljanske vojne (predvsem pa njenih še bolj prikritih gibal), ki se tiho, a zanesljivo odvija na naših tleh.

Če namreč poskusimo pravkar opisani prizor pretvoriti v realnopolitično govorico, se nam vsej njegovi relativnosti in brezpomembnosti navkljub iz ozadja za hip zablisne resnični položaj naraščajoče napetosti, ki že skoraj leto dni razžira našo družbo. Čemur smo trenutno priče pred tovarno Rog, ni nič drugega kot eklatantni dokaz o brezidejnosti slovenske militantne levice, o njenem životarjenju v senci prigrabljenega tranzicijskega kapitala, o njeni zgodovinski impotentnosti ter družbenorazredni nepoštenosti.

Dejstvo je namreč, da se slovenska militantna levica prek trobil velikomedijsko podkrepljneih kultuirnolevičarskih intelektualcev, izdatno podprtih z državnimi subvencijami Ministrstva za kulturo, mobilizira le v primeru, da ji kontinuitetniške sile finančno ter organizacijsko priskočijo na pomoč. To pa storijo le tedaj (in to je ključna poanta pri razumevanju naše neprilagojene disfunkcionalnosti), ko se na vodilnem političnem položaju pojavi nekdo, ki s svojim vladnoadministrativnim delovanjem subvertira družbenoekonomski privilegirani položaj in premoženje, ki so ga omenjeni sloji rokomavharsko ukradli slovenskemu narodu.

Tak politični subjekt je (po smrti Jožeta Pučnika) v Sloveniji lahko le Janez Janša (tapravi: ne slikarji) in to je edini in resnični pomen besede in pojma janšizem, ki ga prgiščece kulturoloških žlobudravcev poskuša oviti v neužitni zaplesneli politološki žargon. Janšizem je potemtakem, karkoli ogroža absolutno oblast kontinuitetniškega banditizma. Deložiranje zaskvotancev je zaradi svoji političnih implikacij dejanje, ki bi moralo hipoma alarmirati in izstreliti na kraj dogajanja vsakega družbenoaktivističnega progresista in najsi bodi še tako salonarskega revolucionarja.

Zdaj pa se vprašam: zakaj nikogar ni? Odgovor je na dlani: ker so dejanje oblastniškega nasilja, v katerem se povsem očitno kažejo poteze foucaultovske dominacije kot uveljavljanja družbene prisile, zagrešili organi, ki jih vodijo protopolitične in mafijaškokriminalne sile bivšegarniturniškega establišmenta.

Relativno uspešna množična mobilizacija, ki jo nasilniška trobila kulturne levice dosegajo v imenu antijanšizma in predvsem njihov molk zdaj, so neovrgljiv dokaz njihove prepletenosti s kontunuiteto in predvsem njihove hlapčevske zasužnjenosti kapitalu, kar brez nadaljnjega govori o njihovem moralnem bankrotu ter idejnem kameleontizmu. Slovenska »kulturna levica« sploh ni in nikoli ni bila antikapitalistična, ravno nasprotno: je oportunistični instrument, ki ga kapital uporablja za brisanje razredne zavesti v posamezniku in družbi: je sloj privilegirancev, ki v svoji vsakdanji praksi prodaja/izdaja ideale, ki jih javno razglaša in s tem uvaja v naše družbeno tkivo pogubno klico permanentne laži. V tem pa tiči tudi njena nevarnost, saj ravno iz idejnega vakuuma in akcijske nemoči bruha nenadzorljivo anarhoidno nasilje nihilizma, ki se bo slejkoprej z verbalne ravni neogibno pretvorilo v nasilje nad ljudmi.

Zadnje novice

Sorodne vsebine