Piše: Maks Ipavec
V dno duše me je presunila pesem našega globokoumnega pesnika Janeza Menarta, ki ji je dal izzivalni naslov OTROK. Pesem je objavil v svoji pesniški zbirki Statve življenja.
V pesmi se še nerojeni otrok pogovarja s svojo mamico in jo prosi, da mu omogoči življenje na našem planetu, v naši čudoviti deželi Sloveniji.
Pesnik Menart, ki je v svojih pesmih še posebno aktualen v našem času, ko se veliko Slovencev in Slovenk ne veseli prihajajočega življenja, je s pesniško nadarjenostjo in intuitivnostjo zapisal kako močno je hrepenenje spočetega življenja, da bi zaživel na tem svetu.
Naš umetnik, ki je neposredno doživljal zakonsko in družinsko življenje, je razodel kako se pod materinem srcem razodeva spočeto življenje nedolžnega otroka:
»V blisku ljubezni neviden,/ stopil je v vežo življenja,/ naelektren od hotenja,/ da se razraste v ženi/ v kožo, kost in tkivo,/ da bi kdaj v šolski klopi/ sklanjal, nerazrešljivo/ tisočkrat zapleteni/ »jaz, mene, meni…«//
Bistroumni pesnik v usta še nerojenega deteta postavlja odkritosrčne besede: »Mamica, kaj te ni sram!/ Vendar, če tiraš me v smrt,/ vedi: kot klop sem zažrt,/ jaz se ne dam…«//
Mamica v Menartovi pesmi se zaskrbljeno sprašuje »Dete, le kaj bi hodilo na svet?/ Glej milijarde teh daljnih zvezd,/ dete, prišlo bi samo umret// smrt je strahoten, brezumen cilj,/ ki ga pozna zavest./ Dete dokler te še ni,/ pametno, mirno umri!//
Otrok, ki je še zarodek v maternici, opogumlja mamico z nepozabnimi besedami: »Mamica, pojdi naprej!/ Glej,/ dvoje ročic že imam,/ dvoje nožic že imam,/ prstkov deset in še enkrat deset,/ ritko in glavico tudi,/ srčeca drobni trepet/
…V gozdu že čakajo ptički/ in v trgovini igračke,/ čakajo račke in psički,/ dude in prve hlačke,/ pojdi, le pojdi od tod/ glej, saj gre noga sama,/ glej saj to težko pot/ kmalu konča moj/ mama!//
Kako čudež nerojenega otroka zori, nam odprt za življenje v našem vesolju, izpove naš pesnik v sklepu te večno žive pesmi, ki slavi človekovo življenje: »Sredi vsemirskih cest,/ sredi nemirnih mest,/ sredi želja in skrbi/ čudež zori.// Skozi medenico,/ kot skoz slavolok,/ stopil bo v družbo veselih otrok/ in dobrih in slabih ljudi.//
Bog daj, da bi se v ljubki Slovenski deželi izpolnila pesnikova prerokba, da bi se v našem narodu čim več otrok vključilo v družbo veselih otrok in dobrih ljudi.
Tragično za našo državo, ki smo jo dobili pred 35 leti pa je resnica, da imamo veliko problematičnih in tudi hudobnih ljudi, ki ne spodbujajo k veselju do življenja ampak propagirajo evtanazijo, istospolne zakone, parado ponosa in splav.
Ekipa Inštituta 8. marec pod vodstvom Nike Kovač že tretje leto zapored vodi kampanijo za pravico do varnega in dostopnega splava. Člani tega Inštituta trdijo, da se ta boj dotika življenj milijonov žensk v Evropi.
V evropskem parlamentu so na odboru za pravico žensk in enakost spolov prvič glasovali o evropski državljanski pobudi. To mednarodno kampanijo vodi Inštitut 8. marec, ki ga denarno podpira leva struja naših poslancev. Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je s solzami v očeh (kar je prava sramota za predstavnico našega naroda!) sporočila, da jim je uspelo in da je odbor evropskega parlamenta njihov predlog za dostopen in varen splav sprejel.
Metka Mencin je kot aktivna udeleženka boja, s katerim je bila svoboda odločanja zapisana tudi v ustavo samostojne Slovenije, simbolično oddala prvi podpis za evropsko državljansko pobudo My voice, my choice (moj glas, moja izbira).
Inštitut 8. marec docela odklanja 10 temeljnih načel (zapovedi), ki jih je prejel Mojzes na gori Sinaj za vse človeštvo.
Veliko ljudi se čudi zakaj se lahko tako hitro širi muslimanska vera. Pripadnikov islama bo kmalu toliko kot vseh kristjanov!
Ko sem bil župnik v Ribnici, mi je šef slaščičarne, ki je bil prepričan in miroljuben musliman, povedal pomembno resnico: »Mi muslimani imamo dve atomski bombi.« Sam sem spočetka mislil, da gre za resnično atomsko orožje. On pa je odločno izjavil: »Muslimani bomo osvoji svet s številčno močnimi in zdravimi družinami in z vero v Boga Alaha. Pri nas ni tako razširjen ateizem kot je pri vas, ko veliko ljudi odklanja Boga, božje zapovedi in se ne veseli življenja!«
To iskreno izjavo osebno vernega muslimana bi morala slišati direktorica Inštituta 8. marec in vsi njeni somišljeniki, da ne bi tako udrihali po prihajajočem življenju otroka, ki se ne more boriti proti grobim posegom v trebuhu noseče mame.
Priznam, da so včasih res težke okoliščine glede sprejetja spočetega življenja. Gotovo je zares velika stiska za nosečo mamo (in njene sorodnike), če je bila posiljena, velika preizkušnja je za starše, če jim zdravnik napove, da bo njihov nerojeni otrok invalid. Težka je tudi odločitev za dekle, ki zanosi v rani mladosti (mladoletna).
V teh izjemno težkih okoliščinah mnogi zagovarjajo splav in celo spodbujajo k temu dejanju. Mnogokrat pa pozabljamo na drugačen način rešitve. Lahko postanemo usmiljeni Samarijani in pomagamo že dekletu ali ženi, ki je bila posiljena. Ljubezen praktično pokažemo staršem, če so se odločili sprejeti invalidnega otroka. Tudi mladoletnemu dekletu lahko pomagamo s svojo velikodušno pomočjo in jo cenimo, če sprejme življenje.
Poznam mamo iz župnije, kjer sem dolgo župnikoval, ki je junaško sprejela tri otroke. Zdravnik porodničar ji je že pri prvem otroku svetoval carski rez ali splav. Ravno tako je svetoval pri spočetju drugega in tretjega otroka. Mama se ni odločila za carski rez in še manj za splav. Vse tri otroke je seveda v bolečinah rodila zdrave in imajo sedaj že vsi trije svoje družine.
Pri verouku sem učil dekle, ki je zanosilo v osmem razredu. V pogovoru mi je izpovedala resnico, ki jo ne bom nikoli pozabil: »S fantom, s katerim sem spočela kar dvojčka, sva se odločila, da ne naredim splava ampak, da sprejmem v ljubezni spočeto življenje. Moji in njegovi starši so nama bili v veliko oporo, ko naju v težkih trenutkih niso spodbujali k splavu ampak so se veselili obeh vnučkov!«
Oba otroka sem krstil in smo se vsi veselili obeh otrok, ki bi jih po nasvetih in naukih Inštituta 8. marec na bi bilo.
Povsem nespametna je tudi puhla izjava članov tega Inštituta: »Moški bodo lahko odločali o splavu šele tedaj, ko bodo sami zanosili in rodili otroke…« Na to izjavo bi odgovoril s sorodnim besednim orožjem: Ženske bodo lahko odločale o spočetju otroka ali o splavu šele tedaj, ko bodo imele penis z spolno občevanje. Mojstrovina človeka obstoji v resnici moškega in ženske, ki se telesno tako dopolnjujeta, da ob spolnem odnosu lahko pride do spočetja, ki v blisku ljubezni lahko stopi v vežo življenja (Menart!).
Člani imenovanega Inštituta se brez dobrega poznavanja medicine in njene etike zaletavajo v poslanca evropskega parlamenta Mateja Tonina in predsednika SDS Janeza Janšo, ki odklanjata tako prekinitev življenja nerojenega otroka kakor tudi evtanazijo.
Inštitut, ki zavrača vse vrednote krščanske etike in civilizacije, utemeljuje vse svoje izjave na temeljih marksizma, ateizma in materializma. Isti Inštitut podobno kritizira vse člane desno usmerjenih strank, ki nikakor ne utemeljujejo svojega plemenitega političnega poslanstva na nedokazanih hipotezah (očitek Inštituta!) ampak na dokazanih dejstvih, in dejanjih, ki varujejo naše življenje. Politiki, ki zaničljivo govorijo o človekovem življenju, so razdiralci, uničevalci našega naroda. Pristni in vsega spoštovanja vredni pa so tisti voditelji naše države, ki gradijo stavbo naše domovine na desetih zapovedih in spoštovanju življenja od spočetja do naravnega sklepa zemeljskega življenja.
Kako je spoštoval človeško življenje naš duhovni velikan pesnik Prešeren, ki je v pesmi Nezakonska mati izpovedal nesmrtne besede še nerojenemu (nezakonskemu) otroku:
»On (Bog), ki ptice pod nebom živi,
naj ti da srečne, vesele dni!
Al te je treba bilo al’ ne,
vedno bom srčno ljubila te.«
Šele ko bodo člani Inštituta 8. marec in njihovi somišljeniki sprejeli sporočila in resnice desetih božjih zapovedi in pesnikovo Franceta Prešerna ter Janeza Menarta, se nam obeta lepša in življenja polna Slovenija.
Združenje slovenskih katoliških zdravnikov poudarja z veliko ljubeznijo do Slovenije: »Želimo, da Slovenija ostane država, kjer je življenje vrednota!«
