10.3 C
Ljubljana
nedelja, 28 februarja, 2021

Propadla nezaupnica ali učna ura, kako personalizirano ideološko sovraštvo scvre možganske celice in ustvarja nepotrebno

Piše Jože Biščak

Ne bom se smejal, resnično mi ni do tega, da bi privoščljivo raztegoval čeljust. Priznam, mikalo me je, ker je bilo danes v parlamentu kot na ladji norcev.

Levičarskemu opozicijskemu četverčku nihče ne odreka pravice, da vlaga konstruktivne nezaupnice in interpelacije. To je temelj parlamentarne demokracije, to so instrumenti nadzora in kaznovanja vsakokratne vlade. Ampak Tanja Fajon, Marjan Šarec, Luka Mesec in Alenka Bratušek so s Karlom Erjavcem povsem razvrednotili demokratične institute in normalne postopke degradirali na raven, kot je dejal premier Janez Janša, destruktivne farse.

Obtožnica zoper to vlado je propadla, leva opozicija se je izkazala kot mojster ustvarjanja nepotrebnega. Rezultat glasovanja je bil tak, kot so praktiki pričakovali. A večni obsedenci, ki jim je sovraštvo do Janeza Janše scvrlo možganske celice, so takoj po fiasku že začeli groziti ne z enim, ampak več ponovnimi poskusi. Takimi ali drugačnimi, tudi zavrženimi, kot anarholevičarji, ki so pred državnim zborom žugali poslancem strank Desus in SMC, da jih opazujejo in da si jih bodo zapomnili. Če potegnemo vzporednice z dogajanji, ki so vlečejo dolge mesece, to lahko pomeni samo eno: stopnjevanje ustrahovanja, ki bo na koncu pripeljalo do materializiranega nasilja. Vsak normalen in miroljuben bi moral biti zaskrbljen zaradi takega, z grožnjami nabito polnega in nenadzorovano histeričnega vzdušja, ki ne prevladuje samo na Metelkovi in drugih taborih ekstremne levice, ampak se seli v politično okolje. In nazaj.

Demokracija in svoboda danes nista napadeni s strani vlade, danes ju želi s pomočjo napihovanja medijskega mainstreama poteptati kar ulica in opozicija. To dokazujejo klici kulturi smrti in govorne kode; vse je pripravljeno na vse, vsi dajejo slovo normalnosti, na katero se ves čas sklicujejo. Ampak edina trezna politična normalnost danes deluje na Gregorčičevi ulici. Še sreča, da tam ohranjajo bistre glave in skušajo ohladiti pregreto ozračje, čeprav jim ves čas skušajo onemogočiti, da med odprtim dialogom resnica najde svojo pot.

Dragi levi opozicijski voditelji, ves čas so vas polna usta demokracije in svobode, ves čas poudarjate dialog, pogosto od vas slišimo, da se želite pogovarjati. Pa se res želite? Nič kolikokrat vas je lider desnosredinske vladne koalicije povabil k pogovorom in sodelovanju, pa ste ga s politiko izključevanja zavrnili. S kom bi se vi pogovarjali?  Zdi se, da si želite monologa.

Za pogovor sta potrebna dva, sta potrebni nasprotni strani, ki svobodno izrazita svoje stališče. Ideološko ste na nasprotnih bregovih, kar je razumljivo in prav; če temu ne bi bilo tako, bi imeli hudičevo enoumje. A občutek imam, da vas moti prav to – drugačni pogledi od vašega. Zato etiketirate drugače misleče (tiste, ki imajo »napačne« ideje in poglede) z vsemi mogočimi izrazi. Vaša demonizacija sramotno predvideva, da so nekateri manj človeški, manj pomembni (ali sploh nepomembni), da nimajo pravice do drugačnosti, da se nikoli ne smejo povzpeti na oblast, četudi so zmagovalci volitev. Zato nosite največji del odgovornosti, da se na ulicah in družbenih omrežjih, na pročeljih cerkva in domovih »nepravih« poslancev pojavljajo napisi s pozivi k smrti. Krivi ste za razgrajanje »miroljubnih« protestnikov, ki sproščajo najtemnejše človeške instinkte in nagone. Da o tem, da vam pripada levji delež zaslug za širjenja virusa, niti ne omenjam.

Zdaj se tu, kjer pač ste. Nihče vas ne zasmehuje. Ste bili pač poraženi. Čeprav ste smešno dolgo časa odlašali in se preštevali, ste poskusili. In pogoreli. Zato je čas, da nehate. Vsaj vi, ki sedite v parlamentu in predstavljate parlamentarno demokracijo. Za tiste na ulici ne vem. Mogoče se odpravijo na pot v Avstralijo, da bi prišla streznitev, predvsem potrebujejo pravo diagnozo. Tudi za prevladujoče medije dvomim, da bodo odnehali z destruktivnim delovanjem. Manipulacijo so že zdavnaj prerasli, zdaj odkrito lažejo. Njihova zastrašujoče zasliševalska vprašanja na novinarskih konferencah (ali kje drugje) predstavnikom desnosredinske vlade so, kot bi zapisala ameriška konservativna kolumnistka in avtorica knjige Otok svobode Andrea Widburg,  »enakovredna zloglasnemu ´Kdaj ste prenehali pretepati ženo´ vprašanju. Tako vprašanje predvideva, da je zaslišanec v resnici pretepel svojo ženo.« To je doseg dandanašnjega progresivnega novinarstva – lažne predpostavke, ki so zavita v vprašanje.

Jasno je, da progresivni trojček (mainstream mediji, anarhistična ulica in leva opozicija, vsi trije poraženi ob kontruktivni nezaupnici) potrebujejo pozornost, ne želi miru. Brca in cepeta, želi nadzor nad razmerami. Ki ga nima. In ga ne more imeti. Zato javnosti pošiljajo filtrirana in zavajajoča sporočila. Kot je denimo zadnje, da so vlagatelji nezaupnice moralni zmagovalci. Če tako mislijo, tudi prav. Me sploh ne skrbi, dokler je to v njihovih glavah, a podrobnosti lahko ohranijo zase, ker me ne zanima, kako so prišli do tako »pronicljive« ugotovitve. Strah me pa je, da bodo ulični umetniški performansi dosegli nove temne globine, da bo poleg zaščitne maske potreben tudi kevlar, ogljikova vlakna, da bomo tisti na »nepravi« strani vsaj za silo varni. In mogoče še kakšen dovolj velik doberman, ki bo hodil poleg nas. Resnično se bojim prihajajočega nasilja slepcev, ki postavljajo nove mejnike ter vse bolj brišejo mejo med miroljubnimi in »miroljubnimi« protesti. Toda materializirano nasilje, kakršnokoli že je, nikoli ne bi smelo postati druga, privlačna možnost, čeprav v večini medijev že postaja mainstream.

Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik revije Demokracija in predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev

Zadnje novice

Sorodne vsebine