Piše: C. R.
Spodaj objavljamo pismo naše bralke iz Maribora (ime in priimek sta znani našemu uredništvu), ki je dan pred Marijinim Vnebovzetjem, skupaj z možem doživela neprijetno nadlegovanje v enem izmed tamkajšnjih frizerskih salonov.
»Rada bi opisala dogodek, ki se nama je primeril včeraj v frizerskem salonu v Mariboru. Bila sva naročena pri prijateljici, ki ima salon v delu mesta, kjer so večinoma naselili Rome, Albance (skratka muslimane) in še koga.
Ko sva prišla ob dogovorjeni uri v salon sta bili v njem tudi ženska z neko ruto, bila je na stolu za barvanje las, zraven nje pa druga, precej zajetna ženska, ki je nemirno pogledovala proti vratom in hodila med vrati in stolom. Ta ni imela rute, brezhibno pobarvana blond. Meni se je zdelo vse sicer malo hrupno in nervozno, ampak bila je vročina in ljudje pač različno postopamo.
Prijateljica najprej uredi mojega moža, nato pridem na vrsto jaz. Mož se v tem času malo sprehodi po nakupovalnem središču. Salon se sprazni, ostane samo še ženska, ki si je barvala lase in ki se je ukvarjala z ruto, ta spremljevalka, ki ni nosila rute in mlajša frizerka, ki je delala na tej frizuri.
Mene moja prijateljica me posadi v sosednji stol in prične s striženjem. V tem se vrne moj mož, se posede na fotelje in prične brskati po telefonu. V tistem se obrne spremljevalka gospe na barvanju, ki se je medtem presedla na sosednji stol od mene in vsekakor ni več mogla imeti rute ne na glavi ne okrog glave, saj se je pričelo sušenje njenih pobarvanih las. Gospa, ki jo spremljala, precej obilna, blond pobarvana Romkinja (?) pa se zažene do mojega moža in ga vpraša, če bil lahko šel ven, ker je gospa, ki jo »čuva« muslimanka in je ne smejo videti drugi moški. Moj mož je odgovoril, da ne gre nikamor. Gospa pa še sikne, kako je nesramen in se postavi nazaj ob stol s hrbtom proti možu in tudi proti stekleni steni skozi katero so lahko opazovali dogajanje, če bi jih seveda zanimalo, tudi drugi ne-muslimanski moški.
Seveda je postalo vzdušje naelektreno v hipu. Salon je majhen, v njem tri obilne ženske, ena velika frizerka in jaz čisto poparjena s frizerskimi škarjami v glavi in vsem kar sodi zraven. Ko so odšle, je moja prijateljica frizerka komentirala, da je čisto prav, da ni šel ven. Preden sva bila midva na vrsti je to eno gospo spremljalo pet ljudi, tudi njihovih moških, od katerih so se sicer nekateri tudi strigli, vendar ostalih ni čisto nič brigalo ali koga motijo ali ne. Mož je na to odvrnil, da bi šel ven, če bi šlo za porod, za vse ostalo pa ne vidi razloga.
Sama sem predelovala situacijo še veliko časa po tem. Bilo mi je všeč, da ni odšel. Ko je »čuvajka« zapustila salon, sem postala zaskrbljena, da gre po tiste svoje debelušne moške (kasneje sem jih videla zunaj na parkirišču, bilo jih pet ali šest) in kaj storiti v tem primeru, da pridrvijo vsi noter?
Naj povem še mnenje o obnašanju gospe na barvanju….imela sem občutek, da jo situacija čisto nič ne moti, govorila je s polomljeno slovenščino in se navduševala, kako dobro in strokovno je pobarvana, kako so njeni lasje videti ohranjeni, kljub posegu in da se v prihodnjih dneh vrača domov, v Francijo.
Zvečer sem načela to temo še z možem. Nikakor nisem mogla ugotoviti katere narodnosti so bili pravzaprav? Okoliš je znan po romski populaciji, ampak lahko bi šlo tudi za ljudi iz Kosova, Bosne?
Potem me pa prešine misel, kako bi morala jaz ravnati v takšni situaciji, morala bi vstati s stola, ne glede na stanje moje frizure in gospo nadreti, kaj si dovoli? Da bo ona »mojega« moškega naganjala stran? Razmišljala sem, da bi morala uprizoriti en pravi »babji ravs«. Predvsem pa jo podučiti, da se kaj takega pri nas pač ne dela. Gospa Francozinja si lahko naroči barvanje na dom ali pa naroči zaprtje salona in plača ekonomsko ceno za to storitev.
To je tudi odgovor na moje nenehno vprašanje, kaj lahko jaz kot ženska storim proti temu muslimanskemu nasilju? Očitno sem tudi jaz poklicana, da zaščitim svojega moškega, ne samo, da je on poklican, da zaščiti sebe in mene. Zveni to smiselno? In kako se oborožiti fizično, ker nikoli ne več, kaj te ob tem čaka?
Upam, da je bila to dobra šola zame in bom naslednjič ravnala, kot se spodobi, tudi za žensko. Mojega moškega, nobena druga ne bo v moji prisotnosti, imela za cunjo, s katero pometa v skladu z njihovo/njeno ideologijo.
Hvala, da ste prebrali. Do sedaj se mi je zdel Maribor vsaj majčkeno še oddaljen od te muslimanske norije, v čisto zadnjem času, pa opažam takšnih parov vedno več. To pa je bil do sedaj pri mojih skoraj 60 letih edini in prvi konflikt.«
