Piše: Domen Mezeg (Nova24.si)
“Kučan pa je bil politični voditelj in kot takšen odgovoren za politično policijo. Udba je bila politična policija vrha komunističnega režima in on je bil na vrhu od leta 1986, poročila pa je prejemal že pred tem, saj je že prej imel visoke funkcije,” je glede Kučanovega vohunjenja za Borisom Pahorjem dejal zgodovinar Igor Omerza.
Ekonomist, politik in publicist Igor Omerza, znan po raziskovanju udbovskih dosjejev, je pred leti izdal knjižno uspešnico z naslovom Boris Pahor – V žrelu Udbe. Delo je posebej zanimivo v luči aktualnega družbenega in političnega dogajanja. Pisatelj Pahor se je poslovil prav v teh dneh in nam poleg neprecenljivega knjižnega opusa zapustil tudi dragoceno zgodovinsko izkušnjo. Njegova smrt pomeni velik prelom na družbenem področju. Predsednik republike Borut Pahor je izjavil, da se “z njegovim odhodom končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega.”
Pisateljevo življenjsko popotovanje so zaznamovali vsi trije totalitarizmi. V slovenskem prostoru se pogosteje poudarja fašizem in nacizem, komunizmu pa namenja postransko vlogo. Na Kanalu A so si celo privoščili naslednjo pogruntavščino: “Prav nacionalna zavest ga je gnala skozi tri totalitarne režime: fašizem, nacizem in kapitalizem.” Izjava je nedostojna že v luči zločinskosti komunističnega režima, ki je tekom zgodovine pogoltnil največ človeških življenj. Nekatere države (velesila Kitajska, Venezuela, Kuba itd.) se mu niso odrekle vse do današnjega dne, medtem ko zametke neonacizma opažamo predvsem v posamičnih marginalnih subkulturah, v glavi Vladimirja Putina, v zametkih pa tudi v paravojaških grupacijah, denimo prokremeljski skupini Wagner.
Vzbuja se vprašanje, kje nam pisateljevi spomini lahko pomagajo razumeti tiste resnične totalitarne grožnje sodobnemu svetu, tiste stvarne, ne pa napol fantomske pretnje človeštvu. Pahorjevo trpljenje pod komunizmom (zaradi delovanja Udbe oziroma SDV) poraja vprašanje, kdaj se bo slovenski narod pripravljen soočiti z zločinsko naravo tega režima. Ta del zgodbe pa je zanimiv tudi v luči dejstva, da so politični akterji tedanjega časa še vedno živi in vplivajo na sodobno družbeno-politično stvarnost. Eden takšnih je upokojenec Milan Kučan, ki ostaja aktivni državljan. Podaja javne izjave, intervjuje, svetuje politikom in celo javno nastopa kot borec proti represiji, četudi jo je v bivšem sistemu izvajal (100. petkov protivladni miting). Med drugim je že pred tridesetim letom starosti dosledno sledil Pahorjevemu delovanju in vsakdanjemu življenju. Za to je poskrbela prav Udba (SDV).
Pahorju je Udba sledila skoraj štiri desetletja
Ker je bil tržaški pisatelj vpliven človek, njegovo delo pa je močno zaznamovalo slovenski nacionalni in kulturni prostor na obeh straneh državne meje, je bil za SDV še posebej zanimiv. Tržaško revijo Zaliv so slovenske komunistične oblasti prek tajne policije spremljale zlasti zaradi tega velikega zamejskega Slovenca. Udba jo je označila za na pol belogardistično-emigrantski časopis. Po pisanju Omerze so Tržačana totalitarne oblasti spremljale skoraj štiri desetletja (med leti 1952 in 1989; spremljanje obsega 62 obdelav, ki jih je neposredno ali posredno izvajalo 89 pripadnikov SDV in njihovih sodelavcev). Vzroke za vohunjenje gre iskati tudi v njegovem sodelovanju na srečanjih slovenskih izobražencev. Pahorja je SDV spremljala na več načinov – med drugim je izvajala tajne preiskave v njegovi hiši v Trstu, prostorih v Dutovljah in hiši njegove sestre v Trstu.
V hišo v Trstu mu je nastavila tudi skrite mikrofone, nadzirala mu je pošto in prisluškovala telefonu. Med drugim je v njegovi hiši s tajnimi mikrofoni izvedela za obljubo Edvarda Kocbeka, ki jo je dal Pahorju leta 1975, da bo namreč javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev.”… je Udba ugotovila, da je vrag vzel šalo in da je zdaj za režim nevarno pričevanje o medvojnih in povojnih umazanijah slovenskih komunističnih voditeljev … Drugače ni mogoče razložiti, zakaj je bila kar naenkrat 27. januarja 1975 izgotovljena 34-stranska analitična študija – avtorica ali vsaj ena izmed njih je bila uslužbenka tajne politične policije Bojana Hudales, poznejša šefica kabineta predsednika ZKS Milana Kučana –, v kateri strupeno obdelani Zaliv, Boris Pahor in njegov krog. V njej je jasno in glasno napovedan tržaški intervju, kjer naj bi ta spregovoril tudi o ‘pomoru domobrancev’! …”
Tako piše Omerza v knjigi, kjer je objavil tudi prepise nekaterih prisluhov pisatelju Pahorju. Po poročanju Siola pa je Pahor sam o sledenju jugoslovanske tajne policije dejal: “Vedno sem bil prepričan, da mi prisluškujejo. Ko sem telefoniral, je večkrat prekinilo, zmanjkalo glasu. Da so me tako podrobno spremljali, si pa sploh nisem predstavljal.” Omerza nam je zaupal svoje videnje Kučanovega vohunjenja za tržaškim pisateljem: “Pahor se je postavil proti nedemokratičnemu režimu v Jugoslaviji. Sicer je bil zamejec in je to lahko počel. Spremljali so ga, ampak ni živel na jugoslovanskih tleh, da bi lahko preprečili njegovo delovanje.”
Nekdanji vodja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan (Foto: STA)
“Je pa bilo v Trstu tako, da je mnogo Slovencev zaradi lastnih interesov podpiralo jugoslovanski režim. Čeprav se je boril proti fašizmu in bil tudi poslan v taborišče, je ugotovil, da v povojni Jugoslaviji, v Sloveniji ni bil vzpostavljen demokratični režim, zato ga je napadal. Kučan pa je bil politični voditelj in kot takšen odgovoren za politično policijo.” Omerza še pojasni, da je šlo za policijo politikov, v funkciji vrha politike in komunističnega režima je bil Kučan že od leta 1986, poročila pa je prejemal že pred tem, saj je že prej imel visoke funkcije. In v tem smislu je bil spremljevalec in nadzorovalec tajne politične policije.
