32.6 C
Ljubljana
nedelja, 14 julija, 2024

Zemljaričev pogreb z vojaškimi častmi, ki je sramota za vso državo, je pokazal, da je lustracija danes še vedno zelo aktualna in prepotrebna

Piše: Radovan Cerjak

De  mortuis aut bene, aut nihil ( O mrtvih samo dobro) pravi znani latinski pregovor. Zato ni na mestu kritično  pisati  o človeku, ki se je ravno poslovil iz tuzemeljskega sveta, pa vendar ob smrti in pokopu z vsemi državnimi častmi takega človeka, kot je bil Janez Zemljarič,  vendarle ne smemo molčati.

 

Treba je povzdigniti glas proti sramoti, ki nam jo je pripravila aktualna vlada. Janeza Zemljariča so uradno, na predlog Marjana Šiftarja, pokopali z vsemi vojaškimi častmi. Človek skoraj ne more verjeti, toda zapisano je res. V Sloveniji 2023 se nekdanji šefi SDV (med ljudstvom imenovane Udba) še danes tako častijo, da jih pokopljejo na državne stroške, z osmrtnico, in seveda vojaškimi častmi. Sic!

Za tem dejanjem stoji Milan Kučan!

Verjamem, da tujec, ki spremlja slovensko družbeno stvarnost, česa takega ne more razumeti. Nepredstavljivo je, da bi v Nemčiji ob smrti Marcusa Wolfa, ki je bil znan po psevdonimu Človek brez obraza, bil pa je eden od dolgoletnih vodilnih pripadnikov Stasija (vzhodnonemške različice Udbe), kdorkoli pomislil na kak državni pogreb. V Nemčiji so šli po padcu komunizma celo tako daleč, da so Wolfovi vdovi odvzeli pravico do pokojnine. Ne bomo se na tem mestu spuščali v to, ali je to moralno ali ne, pa vendar tudi na tem primeru vidimo, da so države, ki so izvedle resnično dekomunizacijo, opravile notranjo katarzo. In to zelo temeljito!

Vrnimo se v Slovenijo. Že na pogled se vidi, da je v ozadju absurdnega in navsezadnje tudi za večino Slovencev ponižujočega predloga za državni pokop Janeza Zemljariča z vsemi vojaškimi častmi znan obraz Milana Kučana. Marjan Šiftar, ki je bil nekoč vodja Kučanovega kabineta, je bil samo izvajalec Kučanove ideje. Podobno kot je lahko vsakomur jasno, da za sramotnim odlikovanjem Tomaža Ertla s strani takratnega predsednika Danila Türka, gospoda s podobnim življenjepisom, kot ga je imel Janez Zemljarič, ne stoji nihče drug, kot Milan Kučan, je tudi tukaj evidentno, da lahko taka zamisel nastane samo v glavi Milana Kučana. Toda Kučan je dovolj pregnan, da se ob takih »svinjarijah« sam ne bo javno izpostavil. Ima druge, da zanj opravijo umazano nalogo.

Smo pa lahko tudi na ta način vendarle ugotovili, da se motijo tisti, ki za Kučana danes govorijo, da gre samo za starega gospoda, ki ima hudo sladkorno bolezen, dejansko pa je danes brez vsakega vpliva. To preprosto ni res. Žal. Kučanova neformalna moč je še danes očitno  taka, da doseže državni pogreb človeka, kot je bil Janez Zemljarič, pa čeprav nima sam nobene formalne funkcije, ki bi mu to omogočala.

Vse je moralo biti po njegovem

Pa še eno stvar smo lahko ob državniškem pogrebu Janeza Zemljariča ugotovili. Ta pogreb, ki je sramota za vso državo, je vsakomur pokazal, da je lustracija danes, čeprav več kot 30 let po formalnem padcu komunizma, še vedno zelo aktualna stvar in prepotrebna za katarzo slovenske družbe.

Janeza Zemljariča sem imel priložnost videti in spoznati osebno. Ko sem branil novinarja Reporterja Igorja Kršinarja, ki ga je Zemljarič tožil, ker je napisal resnico o udbovskih umorih, ki so se dogajali v času, ko je bil Zemljarič republiški podsekretar, zadolžen za vodenje SDV. Članek je bil pisan  na podlagi arhivskih dokumentov.  Mračno resnico Zemljaričevega življenja, ki jo danes vsi tisti, ki so se udeležili njegovega pogreba, ter seveda precej novinarjev in medijev pri nas pozabljajo, je takrat Reporter objavil. Kaj hujšega!  Zemljarič in Silvo Gorenc (človek z enako umazano preteklostjo kot Zemljarič) sta vložila zasebni kazenski tožbi. Naključje je hotelo, da je Zemljaričeva na sodišču prišla prej na vrsto. Na sodišču sva se z Zemljaričem srečala petkrat.

Ta kazenski postopek mi je ostal močno v spominu. Na eni od obravnav, ko  sem Zemljariču postavljal vprašanja, se je slednji močno razburil zaradi mojega vprašanja, začel vpiti in s pestjo tolči po pultu, za katerim je stal. Seveda mu nisem ostal dolžan in sem v istem tonu nadaljeval, potem pa se je Zemljarič umiril. Takrat sem ga gledal v oči in prišel do spoznanja, da je to človek, ki ne dovoli nobenega ugovora. Vse mora biti po njegovem.

Tako sliko sem o njem dobil že s strani nekaterih, ki so Zemljariča poznali, so pa se bili pripravljeni pred procesom srečati z mano. Ko je bil Zemljarič načelnik SDV, se je njegovo vpitje iz pisarne slišalo po vsej hiši, kjer je imela sedež takratna republiška SDV. Nadiranje  drugih je bila zanj rutina, običaj. To so mi povedali.

Izid kazenskega postopka je bil za Zemljariča katastrofa. Pogorel je na celi črti in to je bil najbrž razlog, da se je Silvo Gorenc (nekdanji šef zvezne SDV, ki danes mirno živi v Krškem) odločil umakniti svojo zasebno tožbo.

Zemljarič je imel velik neformalni vpliv

Kasneje, ko sem v civilni pravdi zastopal tednik, v katerem berete moj zapis, kjer je kot tožnik nastopal nekdanji direktor UKC (zanj se je govorilo, da je zelo upogljiv in vodljiv), je ena od prič dejala, da ima Zemljarič pred UKC še vedno svoje parkirišče, čeprav je že vsaj 25 let prej začel uživati upokojenski staž. Hkrati pa je priča povedala, da je hodil na obiske k direktorju UKC. To je bilo zame neznansko presenečenje in hkrati dokaz, da ima Zemljarič še vedno napeljane mreže v največji slovenski bolnišnici. Tudi v tem primeru se je nekdanji direktor UKC za odškodnino obrisal pod nosom.

To potrjuje, da Zemljarič ni bil kdorkoli, pač pa, da mu je do smrti uspelo ohraniti velik neformalni vpliv v vseh družbenih porah. Na mestu je zato vprašanje,  kako je to mogoče. Kakšen družbeni sistem imamo v Sloveniji, da imajo še vedno lahko posamezniki brez formalnih funkcij tako moč?

Za prejšnji enopartijski sistem je bilo značilno, da je bilo vse že prej odločeno. Odločal je ozek krog partijskih veljakov, vsi drugi formalni partijski organi pa so odločitve tega ozkega vrha potrjevali oziroma služili ozkemu partijskemu vrhu samo za kuliso. Danes žal ni dosti drugače.  Očitno so se lovke tega sistema ohranile vse do danes. Tudi danes vplivni posamezniki (med katerimi je bil tudi pokojni Zemljarič) odločajo o stvareh, o katerih pozneje formalno odločajo tisti, ki so za to poklicani. Dejansko pa so odločitve sprejete že prej.

Slovenija je še daleč od normalne države

Humanist s črnimi očali (brutalni zasliševalec na dachauskih procesih Zdenko Roter) je v svoji avtobiografski knjigi Padle maske opisoval, kako so na turističnih kmetijah v izbrani družbi pod vodstvom Milana Kučana določali, kdo bo župan Ljubljane, predsednik Slovenije ipd.  Grozljivo priznanje, ki pa je bilo dano verjetno zato, ker se je o teh stvareh razvedelo. Humanist s črnimi očali ni povedal nič novega, pač pa je samo potrdil tisto, kar se je že vedelo. Če sem že ravno pri Zdenku Roterju – Humanistu s črnimi očali, je treba ugotoviti, da gre po mojem vedenju za zadnjega še živečega zasliševalca na dachauskih procesih. Ta oseba skoraj zanesljivo ve za usodo izginulih dachaucev. In staviti si upam za večerjo s komer koli, da omenjeni gospod ne bo povedal, vsaj za svojce izginulih, kaj se je zgodilo z njihovimi najdražjimi. Le zakaj bi!? Resnica, ki sicer osvobaja, je zanj v tem primeru samo nepotreben balast …

Tudi ob Zemljaričevem pogrebu z vsemi državniškimi častmi (tak pogreb mimogrede žali tudi Slovensko vojsko, ki s SDV in zemljariči nima nič!) lahko ugotovimo, da je Slovenija še daleč od normalne države.  Skoraj bi si upal reči, da je od tega oddaljena vsaj kako svetlobno leto. Ob začetku novega leta si zato zaželimo, da to svetlobno leto, ki Slovenijo loči od normalnosti, mine čim prej. Da končno pride tista družbena stvarnost, ki bo omogočila blaginjo in napredek vsem, ne le peščici.

Naj sklenemo z mislijo rimskega pravnika in filozofa Cicera: Dum anima est. (Dokler smo živi, lahko tudi upamo).

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine