Piše: Gašper Blažič
Pred kratkim smo na spletni strani Demokracije že pisali o izvirih antisemitizma v jugoslovanskem (in s tem tudi slovenskem) komunizmu in sedanje neokomunistične levice, ki je velik podpornik Palestine in tudi – čeprav tega noče priznati – Hamasa. Vendar ta povezanost levice z arabskim svetom ni tako samoumevna, kot se zdi na prvi pogled.
V času druge svetovne vojne je namreč Stalin že računal na slabitev britanskega vpliva na Bližnjem vzhodu, saj je bila Palestina pod oblastjo Velike Britanije. Podobno je računal tudi Stalinov takratni zaveznik, vodja jugoslovanskih komunistov in kasnejši jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po vojni je tako rekoč celoten komunistični blok računal z »dokončno rešitvijo judovskega vprašanja«. Čeprav je v komunističnem gibanju sodelovalo kar precej Judov (v glavnem je šlo za odpadniške Jude), ki so se na ta način upirali tedanji zahodni (krščanski) civilizaciji, ki naj bi jim skozi stoletja ves čas škodovala in jih preganjala, je tudi internacionalni socialistični tabor nanje gledal kot na »kapitalistično nadlogo«. Znano je denimo, kako odklonilen odnos do Judov so denimo imeli komunisti Češkoslovaške socialistične republike. Ne glede na to pa se je Stalinov tabor kot eden od zmagovalcev v drugi svetovni vojni razglašal za zaščitnika in osvoboditelja Judov, ne glede na to, da je tudi po zlomu nacističnega režima precej Judov, ki so se vračali iz taborišč na svoje domove, skrivnostno izginilo. Mnogim Judom so oblastniki najprej zasegli premoženje pod pretvezo, da so bili sodelavci okupatorja.
Sovjetski blok podprl resolucijo, ki je omogočila ustanovitev Izraela
Z letom 1948, ko je prišlo do konflikta med Titom in Stalinom, pa tudi z ustanovitvijo države Izrael, se je začelo preseljevanje Judov v Palestino pospeševati. Ključna za nastanek države Izrael je bila resolucija OZN iz leta 1947, ki je urejevala položaj Palestine po odhodu Britancev, saj je bilo takrat v večinsko arabsko poseljeni Palestini vse več judovskih naseljencev, ki pa so se upirali Britancem – tudi na nasilen način. Resolucijo so podprli tako na Zahodu kot tudi Sovjetska zveza, nasprotovale so ji arabske države, Jugoslavija pa se je vzdržala. Slednja pa je vseeno sodelovala pri ilegalnem oboroževanju novonastajajoče izraelske vojske, ki se je po nastanku države Izrael lahko branila pred sosednjimi arabskimi državami. No, tu je seveda glavno vlogo odigrala simpatija titoističnega režima do judovskega izrinjanja britanskega vpliva iz regije, češ gre za imperialiste. Ne glede na to, da je Velika Britanija še leta 1945 pomagala vračati vojne ujetnike v Jugoslavije, a po koncu vojne so komunistične oblasti že lovile »angleške vohune« in jih postavljale pred sodišče – spomnimo se obsodbe Ljuba Sirca, kasnejšega ekonomista, ki je emigriral prav v Veliko Britanijo.
Izrael je sicer v začetnih letih svojega obstoja vračal Jugoslaviji usluge z uvozom tehnologij, kasneje pa se je to sodelovanje začelo rušiti, predvsem po sueški krizi, ko je Tito neuspešno posredoval v sporu med Izraelom in Egiptom. Egipt je tedaj, sredi petdesetih let, že predstavljal pomemben člen novonastalega Gibanja neuvrščenih. Ko je leta 1967 prišlo do tretje arabsko-izraelske vojne, je Jugoslavija skupaj z državami vzhodnega bloka prekinila diplomatske odnose z Izraelom, bojda zaradi utrjevanja zavezništva z egiptovskim voditeljem Gamalom Abdelom Naserjem.
Kako je Tito Izraelcem obrnil hrbet
Tito je s tem nedvomno pridobil simpatije arabskih držav, kar mu je vsaj za nekaj časa delno pomagalo v času, ko je Zahod pestila naftna kriza. To se je zgodilo po naslednji, t. i. jomkipurski vojni oktobra 1973 (lanski Hamasov napad se je zgodil na 50-letnico tega dogodka). V treh tednih je Izrael sicer zmagal, a ceno za to je plačal celoten Zahod, ki ga je pretresel naftni embargo, ki so ga sprožile arabske države. Ker je bila Jugoslavija kot del neuvrščenih politično blizu arabskim državam, tega ni tako občutila. Vendar so bila redka leta njene gospodarske stabilnosti v svinčenih sedemdesetih letih vseeno rezultat kreditov. Ko je bilo posojilne vihravosti konec in je morala Jugoslavija vrniti, kar si je sposodila, je seveda »počilo« tudi pri naftnih derivatih. To je bilo sicer po Titovi smrti, a očitno naklonjenost neuvrščene Arabije ni kaj dosti pomagala. No, Izrael pa se je še bolj naslonil na ZDA ter zahodno Evropo – in tako je tudi danes.
Udbovska zveza pa je ostala …
Kljub temu pa je vseeno ostala neka vez med Izraelom in slovensko Udbo. Udbovski funkcionar Edo Brajnik je namreč vse do svoje smrti leta 1983 vzdrževal stik z izraelskim obveščevalcem Šajkom Danom. Znano je sicer, da je tedanji predsednik republike Milan Kučan kasneje, že v samostojni Sloveniji, zgradil precej trdno zvezo z izraelskim politikom Šimonom Peresom, večkratnim premierjem, ministrom in nato predsednikom republike, ki je sicer pripadal izraelski levici. V igri je bila namreč tudi nabava orožja in to še v času pred odstavitvijo Janeza Janše s funkcije obrambnega ministra leta 1994, seveda pa ministru za hrbtom, kar se je zgodilo tudi v primeru pošiljk orožja na mariborskem in ljubljanskem letališču. Leta 1995, po aferi Depala vas, pa je vlada pod vodstvom Janeza Drnovška z Izraelom sklenila tajni varnostni sporazum, kar je postalo predmet ustavne obtožbe proti Drnovšku leta 1998. Leto dni prej, aprila 1997, je na vadišču na Počku prišlo do hude nesreče s smrtnimi žrtvami med slovenskimi vojaki, ko so preiskušali izraelske havbice. Očitno je šlo za nabavo orožja prav v navezi med Kučanom in Perezom, v zgodbo je bil takrat kot obrambni minister vključen sicer tudi Jelko Kacin. To so bila leta močne LDS, ki je vase potegnila številne nekdanje Demosove ministre in poslance, med drugim tudi Igorja Bavčarja, Dimitrija Rupla, Igorja Omerzo, itd. Vsi našteti pa so se kasneje (spet) ločili od tranzicijske levice.
Tajni sporazum z Izraelom
Tu velja spomniti tudi na dokaj neprijetno okoliščino za Kučana v oddaji »Res je« na božični dan 1999, na kar je nekaj tednov kasneje v Demokraciji (s pismom »Je res samo ljubezen?«) opozoril tedanji poslanec SDS, sedaj že pokojni Jože Zagožen, ki je bil v devetdesetih letih pred izvolitvijo za poslanca zaposlen na ministrstvu za obrambo (kot direktor Uprave za logistiko) vse do nesrečne afere Depala vas. V sami oddaji je namreč Kučan gostoval skupaj z Vido Žabot (tedaj še redovnico, znano po svoji aktivnosti v domači župniji Razkrižje, tedaj še pod jurisdikcijo zagrebške nadškofije) ter Stojanom Pelkom, oddajo je vodila Miša Molk. Kučanu so namreč vzpostavili zvezo z enim od izraelskih trgovcem z orožjem (domnevno je bil to Josef Harel, upokojeni brigadir izraelske vojske), kar je bilo za Kučana precej neprijetno. Zagožen je sicer že v nastopu v parlamentarni razpravi ob ustavni obtožbi Drnovška pojasnil številne lastne izkušnje iz časa odnosov med MORS ter Izraelom, saj je takrat, kot je dejal, nekdo v ozadju vlekel niti. Orožarski posel v Izraelu so namreč leta 1994, malo pred afero Depala vas, sklenili Kučan, Kacin in Dušan Šešok, takrat že prvi mož Iskre. »Očitno je torej, da smo se mi z ministrom Janšo na čelu pojavili kot huda ovira za uresničitev izraelskih poslov, ki so kasneje dobili neslutene posledice, in to v vseh pogledih. Zato se je tudi tako mudilo z mojo likvidacijo na mestu direktorja uprave za logistiko spomladi leta 1994, po odhodku Janše,« je spomnil Zagožen. Celoten magnetogram seje je na voljo TUKAJ.
Kar pomeni, da je slovenska tranzicijska levica tudi v devetdesetih letih uporabljala kot poligon svojih poslovnih in političnih interesov. Kasneje, leta 1996, se je to nekoliko spremenilo, ko je položaj predsednika vlade v Izraelu prvič prevzel sedanji premier Benjamin Netanjahu. Očitno se je takrat razpoloženje spremenilo na obeh straneh. Dandanes vladajoča politika dosledno sledi Titovi usmeritvi v času neuvrščenih.
