Piše: Gašper Blažič
Naš sogovorec dr. Jože Plut, duhovnik, ljubljanski stolni kanonik, arhidiakon za Gorenjsko in od lani župnijski upravitelj v Poljanah, je znan kot prvi vojaški vikar v Sloveniji in veteran vojne za Slovenijo. Z njim smo se pogovarjali pred prihajajočimi božično-novoletnimi prazniki, pogovor pa je tekel tako o državi kot o Cerkvi, dotaknil pa se je tudi aktualnih razmer doma in drugje.
Jože Plut (1964) je doma iz okolice Zagradca na Dolenjskem. Po končani gimnaziji (takrat še srednji verski šoli z malim semeniščem) v Vipavi je študiral teologijo v Ljubljani, leta 1989 je bil posvečen v duhovnika. Nato je kot kaplan deloval v Stari Loki in v ljubljanski stolni župniji. Leta 1991 je bil kot pripadnik teritorialne obrambe udeležen v vojni za Slovenijo. Kasneje je pastoralno deloval kot župnik v Mokronogu ter med letoma 1995 in 2000 kot katehet in kaplan na Zavodu sv. Stanislava. Vmes je končal magistrski študij na ljubljanski teološki fakulteti. Med letoma 2000 in 2015 je opravljal službo vojaškega vikarja in skrbel za duhovno oskrbo v Slovenski vojski, leta 2001 je s tega področja tudi doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani in se dodatno izobraževal v tujini. Leta 2002 je doktorska disertacija izšla tudi v knjižni obliki (»Za pravice človeka«). Leta 2013 je postal kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, dve leti kasneje pa ljubljanski stolni župnik. Kmalu zatem je postal predsednik programskega sveta na Družini in župnijski upravitelj na Polici, v zadnjem času pa upravlja župnijo Poljane pri Škofji Loki.
Gospod Plut, ste se že navadili na življenje v Poljanah?
Če veš, kdo si in kaj si, kakšno imaš poslanstvo, potem sprejmeš. Tako kot če se poročiš ter se iz ljubezni in zaradi ljubezni preseliš, tako velja tudi za nas, duhovnike. Če si z veseljem duhovnik, greš, kjer te Cerkev potrebuje. Seveda sem se navadil, z veseljem sem tam. Pokrajina je lepa in tudi ljudje so nekaj posebnega, v pozitivnem pomenu seveda.
Kaj je bil dejanski razlog, da ste se s Police na Dolenjskem preselili na Gorenjsko? Navsezadnje ste tudi kanonik in arhidiakon.
Res je, kot kanonik ne morem biti redni župnik, lahko sem samo župnijski upravitelj, ker je kanoniška služba rezidencialna. Polica je bila majhna župnija. Tja sem šel, ko so me škofje prosili, da bi postal vodja programskega sveta na Družini, in mi povedali, koliko bo dela. Dejal sem jim, da z veseljem sprejmem, vendar v takem obsegu dela ne bom mogel biti stolni župnik. Tako sem sprejel, da se preselim iz ljubljanske stolne župnije v manjšo župnijo. Zato sem prišel na Polico, ki je sedaj v soupravi gosupeljske župnije. Nekaj let sem ostal tam, da sem župnijo pripravil na soupravo. Nato sem nadškofu dejal, da sem pripravljen iti v večjo župnijo, da vsaj nekaj let lahko naredim še kaj več. Ko je personalna komisija na nadškofiji iskala kandidata za Poljane, kjer je potrebna pozidava novega župnišča, sem sprejel izziv in odšel na novo službeno mesto v Poljane.
Za seboj imate že precej izkušenj z župnijami − od Mokronoga do stolne župnije v Ljubljani … Je velika razlika med njimi?
To drži, ampak vedno imam opravka z ljudmi. Vprašanja, ki jih postavljajo, so razmeroma podobna ne glede na to, ali je to v mestu ali na podeželju. Le način razlage je malo drugačen.
Vmes ste bili nekaj let na Zavodu sv. Stanislava kot veroučitelj in nato vojaški vikar. Ste si tam znova želeli oditi v redno, klasično dušno pastirstvo?
V Škofovih zavodih sem bil na polno štiri leta, nameraval sem sicer oditi na doktorski študij v Anglijo in se vrniti, vendar je nato tedanji nadškof Franc Rode prosil, da bi začel z uvajanjem duhovne oskrbe v Slovenski vojski. Očitno so pomislili name, ker sem bil veteran vojne za Slovenijo. Če sem najprej nameraval na študij psihologije in dovzetnosti mladih za novodobna duhovna gibanja (new age), sem moral težišče študija spremeniti, tako da sem študijsko obdelal pravico državljana v uniformi do organizirane duhovne oskrbe. Nadškof mi je na pragu vstopanja Slovenije v EU in zvezo Nato, kjer je to standard, dejal, da niti država niti Cerkev nimata pojma, kaj in kako izvajati duhovno oskrbo v vojski. To je bila ena od zahtev. Tako sem pristal v Slovenski vojski in tam ostal kar 16 let. Bilo je zanimivo, dinamično, predvsem srečevanja z ljudmi, ki so bili pripravljeni za nizko plačo, ki so jo prejemali kot poklicni vojaki, tudi umreti za domovino, da bi bili drugi državljani na varnem. Lahko sicer »šimfamo« vojsko in policijo, ampak končno imajo ti fantje in dekleta zaslugo za to, da smo kolikor toliko varni.
Tudi zunaj države? Nekdaj je veljalo, da vojak varuje domovino do naših meja …
Tudi. Dandanes so razmere drugačne, svet se je globaliziral, domovine ne braniš le do meje, ampak bistveno širše. Že skozi zgodovino so iskali odgovore na obrambno-varnostna vprašanja aktualne dobe, že v času naših prednikov, ko je prihajalo do preseljevanja plemen in so praktično ves čas ogrožali drug drugega. Ko se danes govori o varnosti, je mišljena ne le lokalna, ampak globalna, tudi medmrežna varnost. Nekatere stvari prehitro spregledamo. Zaradi zdajšnje vojne v Palestini in Izraelu pozabljamo na Ukrajino, pozabljamo tudi na stanje v podsaharski Afriki, vsa ta vprašanja odsevajo tudi pri migracijah. Vse na tem svetu je povezano.
Vrniva se na vašo sedanjo službo v Poljanah. Je sekularizacija močno načela tudi podeželje?
Sodobni vplivi in tehnologija so na podeželju prav tako navzoči kot v mestih. Vpliv sodobnih medijev na človeštvo je močno povezan s sekularizacijo. Seveda ne moremo prezreti proticerkvenega refleksa prejšnjega sistema. Tudi na podeželju obisk maše upada. Morda sta Poljanska in Selška dolina bisera v naši domovini, kjer je duhovno in versko življenje še dokaj stabilno, vendar se tudi tu pozna vpliv globalizacije in sekularizacije. Pri nas je vera še dokaj močna in živa, se pa vseeno pozna. Bilo bi naivno trditi, da ni, če pa je. Ampak hvala Bogu za ponosno držo in zvestobo veri slehernega Poljanca!
Poljanska cerkev je razmeroma nova. Kako to?
Cerkev je bila zgrajena po letu 1965. Po napornih prizadevanjih tedanjega župnika, sicer domačina Mira Bonče, so oblasti dale dovoljenje za graditev, vendar na žalost (načrtno?!) na poplavnem območju. Zgrajena je tako, da je cerkev zgoraj, v spodnjem delu pa so pastoralni prostori. »Vsaj Jezus naj bo na suhem,« je dejal župnik graditelj. Ta cerkev je za silo nadomestila porušene zgradbe: župnišče je bilo požgano že med vojno, po njej so oblastniki odvzeli kulturni dom, sama cerkev v starih Poljanah je bila minirana leta 1944, vendar je še vedno stala. Bila je baročni biser in delo arhitekta Mačka, vendar so jo vseeno deset let kasneje, leta 1954, dokončno porušili. Pripovedujejo celo to, da se je tedanji župnik Tavčar obrnil na Tita za »pomilostitev« Cerkve, vendar so Titov dekret zadržali v Škofji Loki toliko časa, da so lahko cerkev nemoteno porušili. Naslednje leto bo 70. obletnica tega žalostnega dogodka, ko so uničili eno lepših cerkva na Gorenjskem. Mnogi so nasprotovali, kasnejši župnik Miro Bonča je pisal, da je bilo okoli 50 ljudi zaprtih, ker so nasprotovali rušitvi cerkve. Nekaterim je uspelo skrivaj odnesti iz cerkve kipe in jih obvarovati pred uničenjem, danes so v Loškem muzeju, druge pa so spravili domov in sedaj, ko se pripravljamo na graditev župnišča, jih bodo postavili na vidno mesto v novem župnišču. Novo cerkev je zasnoval arhitekt Bitenc, vitraje v njej pa slikar Stane Kregar. Žal nam je avgustovska poplava pastoralne prostore (ne prvič) poplavila. Okrog cerkve je bilo kar 170 cm vode. Župnijska cerkev je sedaj v Predmostu in ne prav v Poljanah.
Pravzaprav župnišča še nimate. Kje pa stanujete?
Občina mi zagotavlja manjše stanovanje v Šubičevi hiši, kjer je muzej in tudi manjši apartma, v katerem stanujem. Do postavitve župnišča bom torej stanoval tu. Tako se je pravzaprav na neki način uresničilo, kar je rekel neki zasliševalec duhovnikov, da bodo »farje čez 50 let imeli samo še v muzeju, in to v naftalinu«. No, zdaj sem res v muzeju, ampak sem še živ (smeh). Cerkev ja namreč Božja! Za nakup zemljišča za novo župnišče je bilo potrebnega kar nekaj časa in truda, sedaj pa pripravljamo vse potrebno za graditev.
Pred leti sem prebral knjižico Boba Bedarda, ki je bil tudi veroučitelj na gimnaziji, o evangelizaciji. Precej drzno je zapisal, da Katoliška cerkev pravzaprav ne zna evangelizirati. Toda človek vseeno hrepeni po Bogu, po miru, po notranjem veselju … Le tisti »vžig«, da bi se Boga oprijel, se nekako ne zgodi.
Kritičen človeški pogled na »uspehe« evangelizacije je vedno na mestu. Ljudje imamo tudi razum. Zato v okviru tosvetnih metod presojamo uspešnost, ki jo merimo po statistiki. To je seveda le eden od vidikov. Dandanes je treba oznanjati z življenjem bolj kot z metodami. Psihološke metode so morda preveč človeške in premalo božje. Še vedno je najbolj učinkovita Jezusova metoda: oznanjati evangelij iz notranjega veselja. Biti med ljudmi in z ljudmi, opaziti njihove stiske, jim dati vedeti, da niso sami, da je Bog z njimi. Te stvari pa zelo težko merimo. V današnjem sekulariziranem svetu je izraznost vere drugačna kot pred petdesetimi leti. V času Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS smo imeli drugačen tip Cerkve in marsikaj od tega nam je ostalo v krvi. Če ljudje dandanes ne začutijo tega notranjega veselja od oznanjevalca, jih zelo težko nagovoriš. Problem pa je, ker mnogi mislijo, da mora tudi danes vse sloneti na duhovnikih, tudi vsa administracija, pa statistika kot merilo vsega. Vendar je daleč od tega. Najpomembnejše je prinašanje duha evangelija v ta svet z življenjem evangeljskega veselja. Nekdaj se je že pri 18 letih štelo, da je človek zrel, danes se to podaljšuje v trideseta leta. A zadaj je Bog in mi smo njegovo orodje. Vse to je znamenje časa. In če smo njegovo orodje, je vedno navzoč blagoslov. Pomembno je, da se družba prekvaša.
Na drugi strani pa se širi tudi katolištvo v fundamentalni različici z zavračanjem drugega vatikanskega koncila. In zdi se, da takšna različica vse bolj privlači mlajše razočarane generacije kristjanov.
V Cerkvi je bila vedno raznolikost. V Kristusovem času je bil že izbor apostolov recimo takšen. Za svojega naslednika je postavil koleričnega Petra in ne teologa Janeza. Nekdo ga je izdal. Skozi zgodovino je bilo vedno veliko diskusij o Jezusovi identiteti, pa o koncu sveta itd. Potem smo imeli različna gibanja, kot so milenijska, janzenizem in podobno. Imamo torej mnoge, ki skušajo živeti v skladu z naukom Cerkve, pa tudi druge, ki se s tem ne strinjajo in vidijo v (novih) koncilih nekaj slabega, zato se naslanjajo samo na staro. Dejstvo pa je, da je v Cerkvi bilo in je še danes več oblik liturgije. Morda so znamenje, da verniki potrebujejo bogoslužje, v katerem se začutijo skrivnostnost, mistika, Božja svetost. Morda se je (kje) iz svete maše naredilo preveč pozunanjen dogodek in je zato občutek misterioznosti izpuhtel. Vedno je treba skrbeti, da bodo v Cerkvi vsi ljudje imeli svoje mesto. Paziti moramo, da ne zaničujemo drugih, da svojega doživljanja vere in Boga (tudi v liturgiji) ne absolutiziramo in se ne postavljamo nad škofe ali papeža ali koncil. Bog je namreč postavil apostole s točno določenim namenom, podobno tudi njihove naslednike. Zato škofje s papežem kot prvim med enakimi na koncilu izrekajo temeljne stvari. Cerkev je kot mati, ki ima rada vse svoje otroke.
Papež Frančišek, ki smo ga sicer imeli za nekakšnega revolucionarja, celo levičarja, je končal polemiko z nemško Sinodalno potjo, ki bi želela premakniti Cerkev v smer modernizma. Je to morda začetek novega zahodnega razkola?
Za vsakega papeža se šele čez čas pokaže njegova veličina in vrednost. In tudi za sedanjega papeža to velja, saj ohranja kontinuiteto nauka od Petra naprej. To se kaže tudi v odnosu do Cerkve v Nemčiji, tudi glede istospolnih porok. Glede tega ostaja papež. Vedeti moramo, da je vsak papež odraz nekega časa. Je tudi človek, duhovnik, škof. In po svojih najboljših močeh interpretira sedanje razmere skupaj s sodelavci. Nismo mi merilo, kakšen je ta ali oni papež. Merilo je nauk Cerkve, evangelij, učenje Cerkve skozi zgodovino, Kristus pa je Glava. In kot vidimo, določene stvari samo pove drugače kot predhodnik Benedikt XVI. Slednji je bil intelektualec in profesor, Frančišek prihaja iz Latinske Amerike, iz drugih razmer. Vse to je prinesel s seboj. Sv. Janez Pavel II. je s seboj prinesel izkušnjo iz Poljske. Pa tudi Pij XII., ki je bil med drugo svetovno vojno na Petrovem sedežu, pred tem pa apostolski nuncij v Nemčiji. V tem torej ne vidim nič takega, da bi se vera lahko sesula.
Od kod izhaja ta levičarski refleks v nemški Cerkvi? Je to sprožil Hans Küng, začetnik sodobnega liberalizma znotraj teologije?
Ne poznam natančno zgodbe nemške Sinodalne poti. Je pa dejstvo: če v (institucionalni) Cerkvi ali pri vernikih samih ne dajemo prostora Svetemu Duhu in se preveč prilagajamo temu svetu, lahko zatavamo v skrajnosti. To nas uči zgodovina. Zato drži stari rek, da se Cerkev vedno reformira, nikoli pa se ne deformira. Tudi nemška Cerkev bo našla svojo pot. Zdi se, da je res potrebovala papeževo opozorilo. Kajti Cerkev ni samo človeška, družbena organizacija. Tudi ne samo dobrodelna. Če bo nemška Cerkev to upoštevala, bo zdržala. Pri Küngu pa je tudi tako, da so njegov nauk nekateri kasneje izkoristili za pot mimo Cerkve. Kristjani vemo, da za nas zunaj Cerkve ni zveličanja. Cerkev lahko prenavljamo samo v moči Svetega Duha. Če pride do stranpoti, je to znamenje, da smo jo ukrojili po svoje in ne v skladu z božjo voljo. Tudi sv. Frančišek Asiški je po božjem naročilu, naj prenovi cerkev, najprej obnovil staro cerkvico sv. Damjana v Assisiju, kasneje pa razumel, da gre za duhovno Cerkev. Iz tega je nastala uspešna zgodba. Nekateri drugi pa so Cerkev zapustili in šli na svoje. Katoliška Cerkev ima vendarle korenino v Jezusu. Nista je ustanovila ne Peter ne Pavel, ampak Jezus.
Čas adventa, ki smo ga pri nas že zdavnaj nadomestili z »veselim decembrom«, se izteka. Je torej nedavna zamenjava božiča s »čarobnimi prazniki« samo še češnja na torti kulturnim razmeram prilagojenega potrošništva?
Slovenci smo v marsičem fenomen, tudi zaradi lastne zgodovine. Imeli smo drugačno izkušnjo s komunizmom kot denimo Madžari, Čehi … Pri nas komunizem ni bil uvožen z bajoneti, ampak se je zgodil znotraj. Za Rusi smo bili prvi, ki smo imeli uspešno avtentično komunistično revolucijo. Zato je protikatoliški refleks zelo močan. Drugi vidik je notranja nuja ljudi, da pač praznujejo to, kar slutijo, da božič prinaša (luč, Odrešenika, upanje …), trgovci pa na ta račun služijo. Tako dobimo pojav, da že za vse svete prižigajo božične lučke, pa praznujemo dobre može od sv. Martina do sv. Miklavža. A po drugi strani obstaja tudi pozitivni vidik. Človek hrepeni po luči. Ne more ubežati klicu po luči. Človeško življenje je tako dragoceno, da se celo Bogu ni zdelo »za malo«, da postane človek. In zato človek gre v adventni Zagreb, adventni Gradec … in hoče videti luč. In hoče obhajati božično večerjo v družinskem krogu. Je pa žalostno, da verni nismo tako močni v vztrajanju pri tradiciji, da bi ji dali izrazno moč. Drug drugemu ne voščimo več »blagoslovljen božič«, ampak samo še »vesele praznike«. Zato smo podlegli temu in naredili uslugo tistim, ki delajo reklamo za čarobne praznike. Ko sem sam iskal čokoladne Miklavže, sem jih našel le pri enem trgovskem ponudniku, povsod drugje imajo Božičke. Za božič tako danes slišimo po radiu »Jingle Bells«, pa imamo sami toliko lepih božičnih pesmi! Očitno smo premalo ponosni na to. Tudi država bi morala najprej podpirati to, kar je dobro, kar narod kulturno in vrednotno določa. Upravičeno vsak tujec pričakuje, da se v zahodnih deželah (torej tudi v Sloveniji) obhajata advent in božič. S tem, da smo to, kar smo, sprejemamo tudi drugačnost drugih. Ne moremo pričakovati samo strpnosti večine do manjšine, ampak tudi manjšine do večine. In ni dobro, da manjšine pozitivno diskriminiramo kar počez, sicer iz tega nastajajo skrajnosti in temu se moramo izogniti. Če ne bomo ponosni na to, kar smo, se bomo izgubili. In ljudje, ki pridejo k nam, morajo čutiti naš ponos.
V božičnem času se spominjamo tudi obletnice plebiscita. Zdi se, da je skozi generacijski prehod nekako izginil tisti ponos in zanos iz časa eksodusa iz Jugoslavije. Koliko smo sploh ponosni na svojo državo?
Pri nas je ta težava, da nikoli nismo dajali poudarka naši državi in demokraciji. Takrat smo imeli dva procesa, ki sta potekala sočasno: demokratizacijo in osamosvajanje. Prva je bila pogoj za drugo. Zaradi demokratizacije smo uspeli s plebiscitom. Tega naboja nismo znali nato uporabiti. Sam sem denimo zelo ponosen. Kaj lepšega je, da si Slovenec ali Slovenka, da si veren, da govoriš slovensko in živiš v lepi domovini, samostojni Sloveniji! Ko nekdo hvali prejšnjo državo, lahko rečem, da zame ni bila lepa. Ko sem šel pri vojakih k maši, so me zaradi tega zaprli. Mnogi so bili na stranskem tiru (družbeno neprimerni). Sedaj nam manjka demokracije. Demokracija je za pokončne ljudi. V njej stopajo skupaj različni. Imamo dve roki, levo in desno. Z obema lahko naredimo razvoj, je dejal Peter Opeka.
V tistem času je še nekako veljalo, da je kristjan tudi upornik proti komunističnemu režimu in njegovim idejnim naslednikom. Zdi se, da danes to ni več samoumevno – vsaj glede na to, da je precejšen delež katoličanov podprl Gibanje Svoboda na volitvah. Učimo se na napakah, a zdi se, da tega hrepenenja po »novem obrazu« kar ni konec. Zmotili smo se pri Cerarju, Šarcu in Golobu, ampak pri naslednjem bo pa res uspelo …
Določen del ljudi bo vedno nasedal. Kruha in iger. Določenim ljudem daš ugodnosti in te podprejo. Mnogi bi samo živeli, ne pa delali. Treba bo narediti neki presek in se vrniti h koreninam. Da bi bili državljani države ponosnih ljudi. Da bi volili ljudi, ki bi delali in stali za svojimi besedami. Sam bi tiste, ki so na oblasti, dobro plačal in zahteval odgovornost. Voditi državo je res umetnost. Tega ni sposoben in vešč vsak, ki si to želi ali ga želijo. Sedaj imamo v oblastni eliti nekaj ljudi, ki sami niso dobili niti sto glasov. Kot pravi Sveto pismo: »Po njih sadovih jih boste spoznali!« Vendar upanje vedno ostaja. Pokončen človek suverenega naroda, sploh če je veren, vidi tudi naprej, kot je videl leta 1990, 1991. Blagoslovljen božič vsem in obilje zdravega ponosa!
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
