10.2 C
Ljubljana
petek, 1 marca, 2024

Hinavščina in zlaganost v Dražgošah zbrane druščine

Piše: Bogdan Sajovic

Vsakoletno čaščenje dražgoškega mita. Broz je dražgoško bitko razglasil za nepotrebno in celo škodljivo. Levičarji so zelo uspešni pri pačenju zgodovine in privzemanju tujih zaslug. Nesramna zlaganost in hinavščina vrha slovenske levice.

Kot vsako leto zadnjih nekaj desetletij so tudi letos boljševiki vseh petdesetih odtenkov rdeče odromali v Dražgoše, kjer so obhajali spomin na »dražgoško bitko«. Gre za spopad med 9. in 11. januarjem 1942, v katerem je padlo 9 partizanov in okoli 40 nemških vojakov, posledično pa je pomenil še smrt 41 vaščanov, ki so jih po partizanskem pobegu pomorili okupatorji, in uničenje celotne vasi. To menda ni tako huda zadeva, če sklepamo po besedah letošnjega glavnega govornika Boruta Sajovca, vodje poslanske skupine Gibanja Svoboda, ki meni, da je »odpor z vsemi sredstvi nujen, kadar je ogrožen obstoj naroda«. Človek bi sicer mislil, da boj za obstoj nekega naroda nalaga izogibanje žrtvam tega naroda, ampak tako verjetno razmišlja kakšen reakcionaren nacionalist. Progresivni boljševiki, denimo Kidrič, ki se mu javno klanja dandanašnji vrh slovenske levice, je menil, da pomeni zmago, »če ostane živih le deset pripadnikov slovenskega naroda, če bodo ti komunisti«.

Dražgoški mit

No, varuhi svetlih tradicij NOB sledijo globokim mislim Kidriča in uničenje nedolžne vasi predstavljajo kot epsko bitko, tako rekoč ob bok izkrcanju v Normandiji ali bitki pri Kursku. Dražgoška bitka je bila sicer po drugi svetovni vojni dolgo časa precej obrobna zadeva, epske razsežnosti je dobila šele s knjigo Ivana Jana v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v kateri je napihnil število padlih nemških vojakov na nekaj sto. Tedanji slovenski partijski vrh, ki se je dolgo počutil inferiornega ob neretvah, sutjeskah in kozarah, je pograbil priložnost in začel poveličevati dražgoški mit, za nameček je celo načrtoval film o bitki, ki je bil najbolj ambiciozen in najdražji filmski projekt slovenske kinematografije. Problem je nastal tedaj, ko je Josip Broz, z eno nogo že v grobu, malce za ušesa slovensko partijo, češ da so oni v Glavnem štabu že 1942 ocenili, da je bila dražgoška bitka popolnoma nepotrebna in celo v nasprotju z navodili in ukazi Glavnega štaba. Zaradi tega so začeli slovenski partijci mit nekoliko zavirati in tudi filmski projekt se je ustavil, tako da ni bil nikoli končan. Denar je namreč izpuhtel in nastala je finančna luknja, ki je za desetletje ali še dlje zavrla razvoj slovenske kinematografije.

A mit Dražgoš je preživel in slovenski levičarji ga veselo gonijo vse do danes. Malce se je sicer modificiral, tako kot celoten narativ NOB. Proletarska revolucija se je že konec osemdesetih nekoliko umaknila v ozadje, v ospredje pa se je prebil »narodnoosvobodilni boj«. Nekako v smislu, da je bila proletarska revolucija le nekakšen privesek, ne pa srž vsega partizanstva. To laž so pogoltnili tudi nekateri politično sredinsko in celo desno usmerjeni sodržavljani, ki tudi sami razširjajo nebulozo, kako je bilo partizanstvo zavedeno in zlorabljeno. No, glede tega je Stane Dolanc nekoč dejal, da »kdor trdi, da partizanski boj ni bil od prvega dne proletarska revolucija, ta ne ve kaj dosti«.

Levičarsko ponarejanje dejstev

Levica je torej uspešno prodala javnosti mit o narodnoosvobodilnem boju in zato rada poudarja, da bi brez partizanov »danes govorili nemško«, kar je seveda poudaril tudi letošnji govornik na dražgoški proslavi. Ta izjava je seveda butasta, pa ne samo zato, ker so leta 1945 Nemčijo Američani, Sovjeti in Britanci sesuli v prah in pepel, pač pa tudi zato, ker so pod nemško okupacijo uradi poslovali v slovenskem in ne nemškem jeziku. V domobranskih enotah se je poveljevalo v slovenščini. In delovale so univerza in Slovenska matica in gledališča in Akademija znanosti in umetnosti. Še več, šele pod nemškim okupatorjem je lahko Akademija znanosti iz umetnosti v svoj naziv dodala »Slovenska«, kar ji v Kraljevini Jugoslaviji ni bilo dovoljeno in kar so po koncu druge svetovne vojne narodnoosvobodilni partizani spet razveljavili.

A najhujše pačenje dejstev si levičarji v zadnjih letih – tudi letos v Dražgošah tega ni manjkalo – dovolijo s trditvami, da so oni zaslužni za slovensko osamosvojitev, še več, da slovensko osamosvojitev povezujejo s partizanstvom leta 1945, češ da brez partizanov ne bi imeli samostojne Slovenije. Leta 1945 so vendar partizani prevzeli oblast, mar ne? Zakaj tedaj niso razglasili samostojne Slovenije? Zakaj so še v osemdesetih preganjali »nacionaliste« in »separatiste«? Zakaj so slovenski partijci še tik pred zdajci skušali sabotirati slovensko osamosvojitev in grozili, da bomo »jedli travo«, če se osamosvojimo? In boter slovenske levice Milan Kučan je še pred nekaj leti izjavljal, da »osamosvojitev ni bila nikoli njegova intimna opcija«, in še vedno tako misli. Kot je dejal v intervjuju pred časom Igor Bavčar: »Kučan ni imel nič pri osamosvojitvi.«

Lažejo brez sramu

In vendar je v Dražgošah pred odrom, s katerega je govornik tresel nebuloze o partizanskih zaslugah za osamosvojitev, stal boter Kučan in pri govornikovih izmišljijah ni niti trenil z očesom. Sicer pa so levičarji tako ali tako znani po svojem pomanjkanju sramu, kar ilustrira tudi letošnja udeležba na proslavi. Tako rekoč z ramo ob rami so stali predsednica države Nataša Pirc Musar, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in trije gromovniki levice Luka Mesec, Astja Vrečko in Miha Kordiš. Tisti Kordiš, ki bi kapitaliste »obral do zadnjega beliča in jih z bajoneti steral v morje«. A glej ga, vraga, ne moti ga, da stoji skupaj s Pirc Musarjevo in z njenim možem, ki sta prav tiste sorte kapitalista, kakršne bi Bajonetni Mihec zganjal v morje. In glede na prestižne znamke avtomobilov  udeležencev proslave Musarjeva nista edina kapitalista, ki sta se udeležila dražgoškega rajanja. Hinavščino in zlaganost v Dražgošah zbrane druščine verjetno najbolj nazorno predstavlja Klakočar Zupančičeva, ki tistim, ki so si z delom lastnih rok pridobili premoženje, svetuje »manj kapitalizma«, sama pa se vozi z državnimi letali na elitistične koncerte.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine