Piše: Gašper Blažič
Ali je premier Robert Golob dva meseca pred volitvami že »gotof«? Njegovo politično zaledje zgroženo ugotavlja, da predvolilni bombončki iz lanskega decembra niso prinesli ustreznega javnomnenjskega učinka.
V začetku tega tedna je zdaj že razvpita agencija Mediana za RTV Slovenija pohitela s prvo volilno napovedjo, ki kaže na to, da bosta levi in desni blok precej izenačena. To je seveda interpretacija Mediane, toda prav umestitev Zorana Stevanovića in njegove stranke Resni.ca kaže na to, kakšni so dejanski načrti »stricev«, ki želijo na vsak način obdržati levo koalicijo na oblasti. No, ne nujno ravno v takšni sestavi, kot je sedaj. Toda ta trenutek se zdi, da različne agencije za merjenje javnega mnenja favorizirajo predvsem Levico, ki ji napovedujejo celo boljši izkupiček kot leta 2022, ko je sprva kazalo, da je ne bo v parlamentu, potem pa je v finišu »zlezla« čez parlamentarni prag.
Stevanović namesto Pucka?
Toda nekaj je jasno: načrt z Zoranom Stevanovićem jasno predvideva, da bi slednji odigral podobno vlogo kot pred tridesetimi leti tedanji poslanec SKD Ciril Pucko. Spomnimo: takrat, na parlamentarnih volitvah leta 1996, je desni tabor (SLS, SKD, SDS) dobil 45 poslancev, levi tabor (LDS, ZLSD, DeSUS, SNS) pa 43, medtem ko sta poslanca manjšin gravitirala k levici. LDS je bila med strankami seveda prva in je imela največ poslancev, zato je na nek način imela prednost pri mandatarju, a realno je imel pomladni tabor večino. Toda ko se je zgodil Puckov prestop, je nastopil pat položaj, prvotno načrtovane leve vlade vseeno ni bilo mogoče izvoliti (viri vedo povedati, da takrat ni manjkal Puckov, ampak kar Drnovškov glas). Nato pa je SLS skočila na vlak t. i. velike koalicije, pridružila se je še stranka DeSUS kot nekakšen privesek, saj v vladi ni imela nobenega ministra iz svoje kvote.
Na prvi pogled torej kaže, da bodo botri iz ozadja skušali izsiliti vsaj kakšno omilitev morebitne zmage desnega tabora. Kajti če Medianina raziskava kaže na rahlo zmago morebitne bodoče desne koalicije, ki bi jo sestavljali SDS, Demokrati ter skupna lista NSi, SLS in Fokus, je povsem možno, da bo na koncu razlika še precej večja v prid zmagovalcem. Vsaj glede na izkušnje z evropskimi volitvami ter dvojico referendumov, pri katerih so napovedovalci rezultatov krepko streljali mimo. Naj tudi spomnimo na lažno Stevanovićevo »desničarstvo«, saj se je še ne tako dolgo nazaj hvalil, kako je zavezo, da njegova stranka nikoli ne bo sodelovala s SDS, celo overovil pri notarju. Medtem pa ne zanika povezovanja s sedanjimi koalicijskimi strankami – navsezadnje je bil zato tudi povabljen na kosilo, na katerega ni prišel domnevno zaradi pomanjkanja časa.
Bumerang preko KPK
A vse to je pravzaprav le posledica dejstva, da se je nategovanje znane zgodbe o Golobovem čiščenju policije in tako rekoč že skoraj obrednemu eksorcizmu, s katerim naj bi ne samo iz policije, ampak kar iz vseh javnih služb izgnal »janšiste«, predsedniku vlade vrnilo kot bumerang. Spomnimo: preiskavo je KPK dejansko uvedla že leta 2023, ko je Golob tudi »vrgel čez ramo« tedanjo ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar, ki je nato našla novo službo v kabinetu predsednice republike Nataše Pirc Musar. Vsi poskusi, da bi Goloba spravili pred preiskovalno komisijo, so se ponesrečili, a dejansko je bila takšna komisija glede na to, da so jo vodili poslanci Svobode, odveč, saj vrana vrani ne izkljuje oči. Komisija je najprej kakor ugotovila, da pričanje Goloba sploh ni potrebno, potem ga je vsaj delno oprala krivde v zadevi z ruskimi vohuni, medtem ko je Golobov odvetnik Stojan Zdolšek s proceduralnimi zvijačami prelagal razčiščevanje škandala na kasnejši čas. In pokazalo se je, da je glavnina razčiščevanja padla prav v čas neposredno pred volitvami, saj je KPK mnenje – o tem sicer pišemo posebej – sporočila prejšnji teden, časa za to, da bi sodišče poročilo KPK o Golobovi kršitvi integritete odpravilo še pred volitvami, pa ne bo dovolj, razen če se ne zgodi kakšen »veliki čudež«. Ko je leta 2013 takratni senat KPK pod vodstvom Gorana Klemenčiča obremenil tedanjega premierja Janeza Janšo in za okras dodal še Zorana Jankovića, je trajalo dve leti, da je sodišče poročilo odpravilo – a učinek je bil, kot je znano, takojšen. Prišlo je do razpada koalicije, konstruktivne nezaupnice ter na koncu do imenovanja nove tranzicijsko-levičarske vlade. A ta projekt se Gregorju Virantu, kot je znano, ni izplačal.
Tokratni »veliki pok« iz KPK pa verjetno sploh še ni edini pred volitvami, saj bi se lahko že v kratkem na »ražnju« znašlo tudi poročilo o Golobovi integriteti v zadevi Karigador. Ob vsem tem pa tudi preseneča, da je Tina Gaber Golob, ki so ji zaradi njenega vmešavanja v politične posle posmehljivo rekli »Vegeta«, po zadnji inavguraciji med kolumniste v eni od Delovih publikacij skoraj poniknila, medtem ko je svojo prisotnost v medijih spet močno povečala Nika Kovač – seveda zaradi razglasitve za osebnost leta kakor po izboru bralk in bralcev Dela.
Še bolj bodo vztrajali pri represiji
Zato pa ni poniknil Golob, ki je gladko snedel obljubo, da bo v primeru negativnega mnenja KPK odstopil kot predsednik vlade. Ob nedavnem obisku vlade v obalno-kraški regiji je znova »blestel« kot nekakšna medijska zvezda v enem od domov za starejše, kjer je očitno promoviral svojo različico dolgotrajne oskrbe (pri čemer se bo moral za zasluge spopadati z »osmomarčevskim« Simonom Maljevcem iz Levice), pri tem pa so mu starejši, ki so bili še pred nekaj meseci kandidati za asistiran samomor, poljubljali roke, kot bi imeli pred seboj papeža. Toda to je bilo predvsem dejanje iz obupa, kar se vidi tudi po številu sponzoriranih objav Svobode in Levice na Facebooku, pri čemer ni mogoče izključiti, da se je v tovrstno sponzoriranje prelil tudi denar iz Darsa in podjetja Gen-I, kar smo nedavno že opozorili.
Na drugi strani pa se denimo Tamara Vonta kot predsednica »inkvizicijske« komisije spravlja predvsem na NSi, kar je po svoje pričakovano maščevanje, ker se je manjša od dveh opozicijskih strank izmaknila iz nabora možnih »konstruktivnih opozicionalcev« in opustila nesmiselno držo »žlahtne konservativne stranke« (po Milanu Kučanu). Manjša vmesna zmaga levičarjev na račun evropskega poslanca Branka Grimsa, ki mu Evropsko sodišče za človekove pravice ni dalo prav glede njegovega pregona Mladine zaradi sicer abotne primerjave z Goebbelsom, pa je odprla Pandorino skrinjico na račun tožb Goloba in še nekaterih vidnih članov Svobode proti medijem. Tudi proti Demokraciji. Če bodo Golob in tri poslanke (Vonta, Grgurevičeva in Klakočar Zupančičeva) vztrajali pri tožbi, je to samo dokaz njihove aliberalnosti in nagnjenosti k avtoritarnemu vladanju, ki doslej ni nikoli prineslo nič dobrega. Navsezadnje, že pokojni razvpiti komunistični funkcionar Mitja Ribičič se je na stara leta začel odpovedovati represiji in je namesto tega forsiral kulturni boj, znan pod parolo »s knjigo nad knjigo«. Naj pri tem tudi spomnimo, da so zaradi domnevnih žalitev »nedotakljivih« na zatožno klop spravili že več znanih Slovencev. Denimo Vinka Vasleta in Romana Vodeba. In to v času, ko tožilstvo kakor ne more vročiti obtožnice Dušanu Josipu Smodeju, glavnemu akterju afere Fotopub. Čeprav ga bojda pogosto videvajo v Sloveniji.
Avtogolov bo vse več
Nič nenavadnega torej, da so ukrepi koalicije za zagotovitev nadaljevanja vladanja vedno bolj bizarni. Tako Luka Mesec spet napoveduje zvišanje minimalne plače, kar je tipičen populističen socialistični ukrep, ki so se ga posluževali predvsem njegovi idoli iz Venezuele. Navsezadnje, celo romunski despot Nicolae Çeausescu je tik pred svojim padcem obljubljal prav to. In pričakovano so se propagandisti vladajoče koalicije brutalno lotili prvega moža NLB Blaža Brodnjaka, pri čemer gredo mnogi internetni troli celo do najvišje stopnje iracionalnosti. Vse to samo kaže na stanje šoka, v katerem se je znašla koalicija. V prihodnjih dveh mesecih do volitev bodo zagotovo sledili še mnogi avtogoli. A naj za pokušino omenimo enega, ki je zelo značilen: oblast se je odločila še zvišati pokojnino Milanu Kučanu. Komentar najbrž ni potreben.
