Piše: Vida Kocjan
Dr. Anže Burger je izredni profesor, bil je tudi ekonomski svetovalec v kabinetu finančnega ministra dr. Janeza Šušteršiča. Njegova področja raziskovanja so mednarodna menjava, tuje neposredne investicije, outsourcing, podjetništvo in javne finance.
Spoštovani dr. Burger. Predsednik ZDA Donald Trump vztraja pri
novih carinah in zatrjuje, da ne bo popuščal, da bo vztrajal pri tem, da so države ZDA leta goljufale, da tega ne bo več in se ne bo upognil. Mnenja so deljena, nekatere države se odzivajo z vzajemnimi carinami, kakšno pa je vaše stališče do te Trumpove drže?
Trumpovo razumevanje carin in njihovih učinkov je v popolnem nasprotju z ekonomsko teorijo in empirično literaturo. Carine ne morejo biti hkrati vir javnofinančnih prihodkov in zaščita domače industrije, česar se je zavedal že ustanovitveni oče ZDA Alexander Hamilton konec 18. stoletja. Empirične študije učinkov carin Trumpovega prvega mandata enotno kažejo, da so breme protekcionizma nosili potrošniki v obliki višjih cen, ameriška podjetja v obliki nižjih marž in ameriški izvozniki v obliki nižjih izvoznih prihodkov zaradi povračilnih ukrepov in močnejšega dolarja. Carine niso imele vpliva na zaposlenost v zaščitenih sektorjih, so pa podražile stroške proizvodnje v drugih dejavnostih v verigi vrednosti. Ironično so bolj prizadele ravno ljudi z nižjimi dohodki, ki večji delež družinskega proračuna namenijo za potrošnjo. Carine so v splošnem višje na nizkocenovne izdelke, na primer puloverji iz akrila so ocarinjeni z 32-odstotno stopnjo, tisti iz kašmirja pa le s 4 odstotki. Ne nazadnje, carine iz leta 2018 niso popravile trgovinskega primanjkljaja ZDA, ki je ostal na 4 odstotkih BDP in se v času Bidnovega mandata celo povzpel na 5 odstotkov BDP.
EU se naj bi bila po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen z ZDA pripravljena pogajati, po poročanju dopisnika STA iz ZDA pa naj bi bil Trump za zdaj možnost kakršnegakoli dogovora zavrnil. Imate morda dodatne informacije, kaj se v resnici dogaja?
EU je kot v preteklih odzivih na protekcionistične ukrepe ZDA ali Kitajske neenotna in to ZDA in Kitajska znata izkoristiti. Predsednica EK Ursula von der Leyen za predlagane povračilne ukrepe na 26 milijard evrov uvoza iz ZDA nima, saj Francija, Italija in Irska ščitijo lastne nacionalne interese, ker se bojijo visokih carin na vino in žgane pijače. Problem EK je že v pripravi povračilnih carin, ki bi prizadele države članice čim bolj enakomerno, pri čemer je izpostavljenost držav trgovini z ZDA zelo heterogena. Oktobra je na primer Kitajska zelo premišljeno s carinami na premium pijače iz EU kaznovala Francijo in njeno industrijo žganih pijač, potem ko je EU uvedla carine na uvoz kitajskih EV. Trump torej igra na močne karte in pritiska na šibko točko EU, ki je v njeni neenotnosti.
Sredi marca, natančneje 12., so začele veljati 25-odstotne ameriške carine na uvoz jekla in aluminija v ZDA, ki jih je Trump napovedal februarja in veljajo tudi za EU. Kaj konkretno to pomeni za EU in v okviru tega tudi za Slovenijo?
25-odstotne carine na industrijsko jeklo in aluminij ter druge polizdelke ali končne izdelke iz jekla in aluminija pokrivajo okrog 28 milijard dolarjev vrednosti izvoza EU v ZDA. To predstavlja okrog 5 odstotkov celotnega izvoza blaga iz EU v ZDA. Inštitut za svetovno gospodarstvo iz Kiela je ocenil, da bo to med članicami EU najbolj škodovalo Nemčiji, Franciji in Italiji, ki bodo utrpele znižanje celotnega izvoza za okrog 0,05 odstotka, medtem ko bo na ravni celotne EU upad izvoza po napovedih njihovega modela 0,06-odstoten. Nemčija naj bi kot posledico tega izpada utrpela tudi največjo škodo z vidika BDP, saj inštitut napoveduje zmanjšanje gospodarske aktivnosti za 0,03 odstotka. Vidimo, da gre v tej fazi začetka trgovinske vojne še za majhne učinke z agregatnega vidika, vendar se ti lahko hitro eksponentno povečajo v primeru povračilnih ukrepov, višjih carin in razširitve sektorske pokritosti novih carin. Slovenska izpostavljenost novim ameriškim carinam je v neposrednem smislu okrog 120 milijonov evrov izvoza jekla in aluminija, kar je le 0,2 odstotka celotnega izvoza blaga lani, vendar za proizvajalce teh izdelkov lahko pomeni precej večji relativni izpad prihodkov. Posledica višjih carin v ZDA pa bodo tudi večji pritiski drugih proizvajalcev kovin (Kitajska, Kanada, Brazilija) s presežnimi kapacitetami, ki bodo lahko zalila trg EU z nižjimi cenami.
Nadalje bodo 1. aprila znova začeli veljati protiukrepi EU, uvedeni leta 2018, kot odziv na uvedbo dodatnih carinskih dajatev ZDA na jeklo in aluminij v času prve Trumpove administracije, navaja GZS. Kaj to pomeni, gre za carinsko vojno?
Gre za začetek carinske vojne, razen če EU popusti Trumpovim pritiskom. A v tem primeru bo breme carin v večji meri na strani EU, Trump pa bo dodatno spodbujen k nadaljnjemu izsiljevanju svojih trgovinskih partneric. V trgovinski vojni se raven carin dvigne na obeh straneh, obseg trgovine pade, cene se povečajo, blaginja pa se zniža za vse vpletene. To smo doživeli že v času med vojnama, ko so v ZDA leta 1930 uvedli t. i. carine Smoot-Hawley. To je vodilo v trgovinsko vojno, poglobitev velike depresije in drastično zmanjšanje svetovne trgovine za 66 odstotkov med letoma 1929 in 1934. Trumpove nenadne spremembe napovedanih ukrepov nakazujejo, da se ameriška industrija zaveda posledic carin in povračilnih ukrepov, v čemer vidim edino upanje, da bo Trump pod pritiski lastnega gospodarstva ohladil retoriko in protekcionistične ukrepe.
V eni od radijskih oddaj ste dejali, da smo si sicer lahko oddahnili, da Trump ni že prvi dan uresničil carinskih groženj, da so carine pogajalska taktika in da ne smemo biti naivni. Kaj ste imeli v mislih?
Ne smemo se slepiti: človek, ki je carino označil za najlepšo besedo na svetu, je verjetno odločen zagovornik protekcionizma. Carine vidi kot preprosto orodje za doseganje treh ciljev: zmanjšanje ameriškega trgovinskega primanjkljaja, obnovo industrijske moči in ustvarjanje ogromnih javnofinančnih prihodkov. V vseh pogledih se moti. Razlog za grožnje s carinami je tudi Trumpova pogajalska taktika, ki jo je že uspešno izvedel na Kolumbiji, ki ji je grozil z uvedbo 50-odstotnih carin, če ne sprejme vračila nezakonitih migrantov nazaj v državo. To mu je v tem primeru uspelo, kar je verjetno utrdilo njegovo prepričanje v njegove pogajalske sposobnosti. Trump ne ve, da je trgovinski deficit posledica makroekonomskega neravnotežja med varčevanjem in investicijami ter da trgovinska politika tega neravnotežja ne more spremeniti. Ne ve, da je zmanjšanje števila in deleža zaposlenih v industriji v razvitih državah posledica rasti produktivnosti dela v teh sektorjih in koristi izkoriščanja primerjalnih prednosti mednarodne trgovine ter da protekcionistična trgovinska politika lahko samo popači te komparativne prednosti ZDA v napačno smer. Zanj je carina t. i. one-trick pony: jaz uvedem carino, vi plačate. V realnosti so učinki neprimerno bolj kompleksni.
Dejali ste tudi, da mora EU pri carinah Donaldu Trumpu pokazati trdo moč. EU ima nedvomno možnost ukrepanja, glede na njeno moč in velikost o tem ni dvoma. Kako naj EU po vašem mnenju ukrepa, na katere vzvode lahko pritisne?
EU ga lahko odvrne z ekonomsko diplomacijo in s povračilnimi ukrepi. Najprej je treba poskusiti na diplomatski način, da se ustvarijo pritiski na velika ameriška podjetja, ki ustvarijo veliko prihodkov v EU, da pritisnejo na predsednika. To so Apple, Alphabet (Google’s parent company), Microsoft, Amazon, Philip Morris. Njim bo Trump prisluhnil, tako kot smo videli pri ByteDancu, lastniku TikToka, ki je v povezavi z Elonom Muskom in njegovimi interesi na Kitajskem. EU mora ostati braniteljica multilateralizma in proste trgovine v okvirih WTO. Bilateralizem in regionalizem sta zlasti za DVR pa tudi EU precej slabša alternativa. Če to ne zaleže, bo morala EU odgovoriti s povračilnimi ukrepi kot v prvem Trumpovem mandatu. Predvsem pa je treba razmisliti, kako lahko EU uporabi vzvode, vezane na odnose s Kitajsko. Preokupacija Trumpa ni EU, Ukrajina ali Rusija, temveč samo Kitajska, v kateri administracija vidi največjo grožnjo.
Ali je EU pri tem lahko uspešna? Navsezadnje se zdi, da je Trump naklonjen EU, vendar je svoje vodenje podredil podjetniškemu načinu delovanja, kar je njegovo življenjsko vodilo. Se motimo?
Trump vidi EU predvsem kot nepotrebno breme in strošek v svojem načrtu ohraniti hegemonijo v ekonomski, tehnološki in vojaški sferi nasproti Kitajski. Zato pritiski na večja vlaganja EU v vojsko s prevzemom varnostnih zagotovil v ukrajinsko-ruski vojni in z zmanjšanjem trgovinskega primanjkljaja z EU. Je izrazito transakcijski, kar je bilo mogoče samo v njegovih preteklih vlogah nepremičninskega mogotca na monopolnem trgu nepremičnin. Svet in svetovna politika je precej bolj kompleksen sistem, kjer so koalicije in vzajemnost ključne za dolgoročne interese države.
Kaj pričakujete, da se bo zgodilo v naslednjih tednih, mesecih, letu dni? Sprašujemo z vidika Slovenije. Kaj lahko pričakujemo?
Prišlo bo do ohladitve gospodarske rasti, morda celo recesije v ZDA, sledil bo val dolžniških kriz v državah v razvoju, ki so visoko zadolžene. Posledično pričakujem zaostrovanje protekcionističnih ukrepov s strani Trumpa ter še večje napade na integriteto monetarne politike in institucij v ZDA. V EU pričakujem nov val zadolževanja za oborožitev in naslednjo ekspanzivno fiskalno politiko v primeru znižanja gospodarske rasti. Razplet vojne v Ukrajini bo v tem scenariju igral ključno vlogo za EU.
Zunanja ministrica Tanja Fajon zbira letalske milje predvsem z obiski afriških in drugih eksotičnih držav. Zdi se, kot bi želeli ustanoviti novo formacijo Organizacije združenih narodov. Jedrne evropske države pa so ji bolj malo mar, čeprav je pred volitvami stavila prav na to. Kaj vse to pomeni?
Zunanja politika bi danes morala biti osredotočena na graditev enotnosti v EU in iskanje koalicije voljnih držav v EU ter sosedstvu. Diplomacija je potrebna zlasti z državami upornicami, kot so Madžarska in Slovaška, ter nestabilnimi državami na Zahodnem Balkanu, kot sta BiH in Srbija. Srbski predsednik in madžarski premier naj bi ravno v teh dneh načrtovala vojaško zavezništvo. Nujno se moramo še bolj povezati s Turčijo v svojih prizadevanjih za mir v Ukrajini, saj lahko Turčija s svojo geostrateško pozicijo in vojaškimi zmogljivostmi veliko pomaga. Zapleta pa se za čas pri osnovah demokracije, kot smo videli s priprtjem istanbulskega župana Imamogluja.
Naj preideva k slovenski vladi. Jeseni 2022 je začel veljati zakon o spremembah zakona o vladi, ki je število ministrstev povečal na 20 (za pet). Že takrat ste bili kritični do tega, opozarjali ste, da bi bilo izdatke v javnem sektorju smiselno zmanjševati. Kako danes ocenjujete tolikšno širitev administracije?
Kot opozarja tudi EK, je skrajni čas za znižanje administrativnih stroškov, poenostavitev poslovanja, racionalizacijo delovanja javnega sektorja. To od nas zahtevajo omejeni človeški viri zaradi staranja prebivalstva in potrebe po velikih investicijah v infrastrukturo, digitalizacijo, nadgradnjo tehnologije in vojaške kapacitete. Velike sisteme na čelu z zdravstvom in javno upravo je treba racionalizirati, izboljšati sisteme vodenja in nadzora ter znižati stroške poslovanja.
Za to vlado je značilno, da povečuje davke. Med prvimi so se lotili sprememb zakona o dohodnini, po katerem imajo zaposleni nižje plače. Robert Golob pa je na enem od takratnih soočenj dejal, da »on ne potrebuje dodatnih tisoč evrov, zato je dohodninska reforma napačna, obrniti jo moramo na glavo«. To so tudi storili. Kakšni so učinki tega početja?
Slovenija ostaja neprivlačna za podjetja z visoko kvalificiranim kadrom, saj so stroški plač precej višji od nam primerljivih držav v regiji. Davčna reforma je nujno potrebna in mora temeljiti na razbremenitvi bolj produktivnega dela, ki ga moramo financirati s prihranki iz racionalizacije javnega sektorja, z izvedbo pokojninske in zdravstvene reforme ter uvedbo ustreznega nepremičninskega davka.
Tudi vodstvo GZS je sredi februarja opozorilo, da so plače v Sloveniji med davčno najbolj obremenjenimi, kar znižuje življenjski standard in slabi konkurenčnost gospodarstva. Pripravili so predloge za izboljšanje stanja, odziva vlade na to pa ni bilo. Kako to komentirate?
Poslovno okolje je treba nujno izboljšati, z njimi se v tem strinjam. Samodejno usklajevanje dohodninske lestvice je prav tako smiseln predlog, prav tako bi morala pokojninska reforma uvesti avtomatično usklajevanje delovne dobe in starosti upokojevanja s pričakovano življenjsko dobo. Uvedba obveznega zdravstvenega prispevka in prispevka za dolgotrajno oskrbo sta nepotrebna antireformna ukrepa, ki še povečujeta davčni primež. 50-odstotna dohodninska stopnja je previsoka in ima prenizek prag, še bolj nujno pa je uvesti socialno kapico, saj so predvsem neomejeni socialni prispevki tisti, ki ustvarjajo preveč progresivno obdavčitev dela. V splošnem bi morali znižati davčno obremenitev dela ter podjetniške aktivnosti in fiskalno nevtralno kompenzirati te razbremenitve z manj škodljivimi davki, kot sta nepremičninski davek in DDV.
Kako komentirate odločitev o novem superračunalniku in zgraditvi tovarne umetne inteligence v Sloveniji, kakor nas o tem obveščajo iz vlade?
V EU in Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Kitajska in ZDA investirajo milijarde evrov v razvoj na teh področjih. V Poročilu o uresničevanju Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 do leta 2020 ugotavljajo, da zaradi zmanjševanja sredstev za javni zavod Arnes do leta 2020 ni mogel nadgraditi e-infrastrukture za področje raziskovanja in izobraževanja. Zaostanek je bil še večji pri hrbteničnih (internetnih) povezavah, ki niso omogočale delovanja zahtevnih raziskovalnih infrastruktur. Stanje omrežja v letu 2021 ni omogočalo delovanja novega superračunalnišega centra RIVR in drugih novih večjih RI. Dodatna težava v Sloveniji so bila nezadostna podatkovna skladišča za raziskovalne podatke, saj v Sloveniji še ni bila vzpostavljena ustrezna podatkovna infrastruktura. Skratka, Slovenija nujno potrebuje investicije ne samo v superračunalniške zmogljivosti, ampak celotno podporno e-infrastrukturo.
Predsednik vlade je napovedal, da bo država za razvoj in inovacije namenjala »še več denarja«. Kakšen je vaš komentar na to?
To je korak v pravo smer. Vendar samo povečanje sredstev ne bo dovolj, raziskovalna in inovacijska strategija mora temeljiti tudi na izboljšanju spleta ukrepov in pogojev, ki odpravljajo šibke točke sistema RRI, kot so komercializacija inovacij, sistemska podpora pri financiranju zagonskih podjetij in podjetij spin-off, nerazvitost kapitalskih trgov na čelu s skladi tveganega kapitala. Predvsem pa je treba komplementarno izboljšati poslovno okolje s strukturnimi reformami (davčna, zdravstvena, pokojninska, stanovanjska, reforma javnega sektorja).
Biografija
Dr. Anže Burger je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Katedri za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi v Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter predstojnik Centra za mednarodne odnose. Pred tem je bil ekonomski svetovalec v kabinetu finančnega ministra dr. Janeza Šušteršiča, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede in gostujoči raziskovalec na LICOS Centre for Institutions and Economic Performance na Katoliški univerzi v Leuvnu, Belgija. Poleg tega je na KU Leuven gostoval še na Univerzi Dublin City ter na Univerzi v Friburgu (Švica). Leta 2009 je doktoriral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegova področja raziskovanja so mednarodna menjava, tuje neposredne investicije, outsourcing, podjetništvo in javne finance. Je avtor številnih člankov in poglavij v knjigah ter se redno pojavlja kot komentator tako v domačih kot tujih medijih.
