Odzivi na včerajšnji govor predsednice republike Nataše Pirc Musar na Kongresnem trgu v Ljubljani so različni; od tega da je bil socialistično obarvan, do tega, da je bil vsebinsko nepovezan, brezvezen. Izrečeno je bilo tudi nekaj stvari, s katerimi se prav gotovo ne moremo strinjati. Je pa opozorila vsaj na nekaj, kar bi moralo biti že zdavnaj rešeno.
Iz besedila včerajšnjega govora predsednice republike Nataše Pirc Musar na osrednji državni slovesnosti ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani:
»Toliko simbolike je v tem, da ob dvignjeni slovenski zastavi in prvih zvokih Zdravljice vstanemo kot eden! Vstanemo zato, ker vemo, kako zelo so se za našo samostojnost borili naši predniki v drugi svetovni vojni in kako zelo smo se zanjo borili v osamosvojitveni vojni. Ob himni vstanemo kot eden zato, ker je naša, čeprav vemo, da v zgodovini boja za samostojnost, žal, ni bilo vse samo lepo. Da so se delale napake. In to hude.
Na izjemen partizanski boj proti okupatorjem in njihovim domačim pomočnikom je padla globoka senca tragičnih povojnih izvensodnih pobojev. Lani sem na tem mestu pozvala k spravi. Tisti pravi spravi, ki vključuje intimo, pravo in svobodo. Taki spravi torej, ki nam bo omogočala, da bomo znali neobremenjeno sprejeti zgodovino takšno, kakršna je. O njej ne smemo in ne moremo poučevati selektivno. Do nje moramo razvijati kritično distanco, od vrtca dalje, da bomo sposobni razumeti vse, kar se je v preteklosti dogajalo. Zato želim poudariti, in to na ves glas:
Čas je.
Čas je, da ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne dostojno pokopljemo vse Slovenke in Slovence in druge ljudi, ki doslej niso imeli pravice do groba. Naredimo konec prilagajanju zgodovine trenutnim političnim interesom! To ne sodi k dostojnemu pokopu. Napočil je čas, da smo čuteči in da ponotranjimo, kako zelo so pravica do intime, vladavine prava in pravica živeti v svobodni državi sestavni del resnične sprave. V imenu vseh dobromislečih ljudi zato prosim: Ne odlašajmo. Ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pobojev ostajajo skladiščeni v kleteh in plastičnih zabojih. Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi.
Čas je, draga Slovenija.«
