Dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka:
“Slovenija je imela kar dober arhivski zakon, ki je bil sprejet 2006, čeprav je potreboval določene spremembe in dopolnitve, npr. take, ki se nanašajo na elektronsko shrambo gradiva. Ni pa potreboval sprememb, ki bi omejevale dostop do arhivskega gradiva in ki bi relativirale storjene zločine. Prav to pa se je zgodilo z novelo arhivskega zakona leta 2014, ki zakonsko predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev, in ne razlikuje več med žrtvami in storilci, ker uvaja tudi nedostopnost občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij. Občutljivi osebni podatki tistih, ki še živijo, pa tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, oz. katerih podatki o smrti niso znani, novela za javnost zapira za 75 let. S to omejitvijo pa Slovenija dosledno in nenehno onemogoča oz. zavlačuje raziskave kršitev človekovih pravic – in s tem tudi neposredno uveljavljanje demokratičnih pravnih norm. Ironija je, da je Slovenija s tem takrat tudi zaščitila fašistične in nacistične okupatorje, ker še ni potekel rok. Čeprav raziskovalci »lahko« pridobijo dovoljenje arhivske komisije za vpogled v arhivsko gradivo, se tudi v tem primeru njihovo delo s tem zavlačuje.”
Vir: Časnik
