“Marjan Šarec je še naprej prostovoljno žrtev svojih političnih rabljev. S tem je uničil slovensko opozicijo, ki je največja dragocenost vsake demokracije. Ni več zmožna opravljati svojega temeljnega poslanstva, to je ponujati alternativo, ki mora vedno obstajati, ampak nas vleče v nacionalno in državljansko samomorilnost, ki jo podžigajo še duhovno ostareli akademiki in kulturniki, ki se ne morejo sprijazniti z neodzivnostjo prostora in časa na njihove umotvore in prebliske.
Duševni starci se po zunanjosti in notranjosti preslikujejo v svojo mladost, po možnosti v leta okoli 1968, in prirejajo happeninge, kot smo jim priča na cestah in zlasti na vrtu stavbe Društva slovenskih pisateljev in po drugih parkih. Tam vzpostavljajo novo ljudsko skupščino, ki bo zamenjala parlament, ki ga tako in tako niso volili. Živela revolucija in nova ljudska neposredna oblast.”
Vir: Časnik.si
