Dr. Boštjan M. Turk, univerzitetni profesor, komentator v oddaji Faktor:
“V zadnjem desetletju je namreč evropski tisk (večinski mediji, skupaj s televizijami) do konca stopil na pot kapitalske odvisnosti, ki z načeli svobode govora in pravice do pravilnega obveščanja nima dosti skupnega. V to smer je – upoštevaje logično pot – odšla tudi politika EU. V lobiranje v Bruslju (in EU) je vključenih 91.251 ljudi (vir: Transparency international), ki zastopajo različne interese. Večje kot je podjetje, več lobistov lahko najame, kajti več denarja si lahko privošči. Zato multinacionalke vladajo svetu, tudi Evropi. Sijaj denarja zakrije resnico.
Enako sliko dobimo, če to preslikamo na medije. V Franciji, prestolnici svobode, ne poznajo več svobode tiska. Bolje, ta je omejena na nekaj alternativnih internetnih strani (z velikim dosegom) in uspešnih privatnih televizij. Sicer je celota tiska v rokah (gre za uradne podatke) devetih milijarderjev. A to še ni vse: časopisi Le Figaro, Le Monde, La Libération preživijo zgolj zato, ker država (davkoplačevalci) v vsakega od njih na leto iz proračuna načrpajo pet milijonov evrov. Da obstaja, slavni Le Monde potrebuje pet milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsakih dvanajst mesecev.”
Vir: Požareport
