“Po koncu druge svetovne vojne smo vsi mislili, da je nacizem premagan. A je danes v Evropi spet v vzponu – od Pribaltika in Ukrajine pa do Sredozemlja,” je le ena od šokantnih izjav, ki jih je leta 2017 za rusko agencijo podal tedanji predsednik ZZB NOB Tit Turnšek. Danes ga ruski predsednik Vladimir Putin tako rekoč citira, ko med drugim trdi, da je cilj ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajini “denacifikacija”. Glede spornih izjav Turnška pa se v ZZB NOB skušajo distancirati, saj so zanje nelagodne. Njihov odgovor: “Predlagamo, da glede izjave Tita Turnška kontaktirate njega osebno.” 

Bivši vidni predstavnik ZZB NOB Tit Turnšek pa se je v svoji izjavi za ruski medij osredotočil tudi na kritiziranje zveze Nato, rekoč da je ta organizacija dokončno postala podaljšana roka ZDA, njenega imperializma in multinacionalk ter da sploh ne varuje slovenskih interesov. Dodal je, da zveza Nato po državah seje kaos – v tistih, v katere se vpleta, obenem pa, da ni pozoren na probleme, ki jih imajo ljudje, na stotine beguncev in na mrtve otroke.

To, kar je Turnšek dejal pred leti, se uresničuje pred našimi očmi kot najbolj srhljiva nočna mora, ki slika dolge kolone avtomobilov na ukrajinskih cestah, ki bežijo iz države, in na desetine smrtnih žrtev zadnje ruske invazije. S Turnškom se lahko strinjamo le v tem, da je od 2. svetovne vojne “nekaj” preživelo oziroma ostalo. Recimo temu “duh vojne”. Spomnimo: Putin se je pred leti samooklical za “tipični produkt sovjetske patriotske vzgoje”. Svoje obžalovanje razpada Sovjetske zveze pa je izrazil z besedami, da je šlo za “največjo katastrofo 20. stoletja”.

Tovornjaki množično zapuščajo Ukrajino, dolga kolona na poljski meji. (Foto: epa)

Znano je, da je povojni sovjetski sistem utrjeval svojo pozicijo tudi na pravljično obarvanih lovorikah iz 2. svetovne vojne, podobno kot povojni jugoslovanski sistem. In produkt tega sistema je tudi ZZB NOB, njen ključni namen pa ohranjati napol resnično, napol pravljično predstavljenih dogodkov iz zadnje svetovne vojne ter posledično zagotavljati moralne temelje totalitarne oblasti in njenih “ponosnih naslednikov”, predvsem pa njihovih družbenih pozicij in privilegijev. Spomnimo, da so najmlajši prejemniki borčevskih pokojnin stari med 20 in 30 leti.

Ponavljajoča se retorika o “boju proti nacizmu” pomeni le boj za ohranitev oblasti in privilegijev
To pa pojasni silovit odpor do priznanja zločinskosti vseh treh totalitarizmov (nacizma, fašizma in komunizma) pri nas. Tudi Putinova antifašistična (antinacistična) retorika je zgolj odraz strahu pred potencialno izgubo oblasti in prigrabljenih privilegijev. Strah ga je bilo demokratičnih procesov v Belorusiji, strah ga je proevropske in prozahodne usmeritve Ukrajine in strah ga je, da bi se tovrstni scenariji ponovili na ruskih tleh, tudi zato želja po obvladovanju soseščine.

Za diskreditacijo demokratičnih prizadevanj pa je govor o “denacifikaciji” še kako prikladen. Obenem ima tudi Putin podobne težave s priznavanjem spomina na žrtve sovjetskega komunizma. Spomnimo, da je bila nedavno v Moskvi razpuščena organizacija Memorial. Spomnimo, da se je proti “fašizmu” boril tudi romunski diktator Nicolae Ceausescu, potem pa klavrno končal.

Tudi Kučan je delavce, ki so se leta 1988 zavzemali za samostojnost in demokracijo, zmerjal s “fašisti”
S fašisti pa je delavce konec 80. let zmerjal celo zadnji partijski šef Milan Kučan, ki se je pred leti v Moskvi tako ponosno fotografiral skupaj s svojim KGB-jevskim tovarišem. Zanj je bilo srečanje z ruskim samodržcem celo bolj pomembno od praznovanja Dneva Ljubljane skupaj z njegovim dobrim prijateljem, ljubljanskim šerifom Zoranom Jankovićem.

Foto: Kremlin.ru.

In če se vrnemo k zloglasni ZZB NOB (“Zvezi norcev”, kot jo nekateri imenujejo), ki še najbolj spominja na Putinov mentalni klon: čas je že, da se vprašamo, ali ZZB NOB dejansko deluje v interesu Slovenije ali pa gre samo za podporno organizacijo domačih tranzicijskih elit in velikoruskih imperialističnih interesov. Gre za “protidržavni element”?