Piše: G. B.
Osmega avgusta je minilo 14 let od smrti frančiškana, 60-letnega patra Mladena Hrkaća, ki je v Sloveniji sicer nepoznan. Nekoliko bolj pa je znano, da je bilo v Širokem Brijegu v zahodni Hercegovini s strani komunistov v obdobju med leti 1942 in 1945 ubitih 66 frančiškanov.
Maja 1991 so se spopadi na Hrvaškem vse bolj širili. T. i. SAO Krajina je priključila nekatere občine na Hrvaškem s srbskim prebivalstvom, val nasilja se je iz Knina širil tudi proti severu, preko Banije in Korduna do Slavonije, Baranje in zahodnega Srema. JLA se je že zdavnaj odločila, da v primeru razpada SFRJ odločno podpre oblasti v Krajini, tudi z orožjem. Zaradi incidentov v Splitu, v katerem je bil ubit vojak JLA, se je slednja odločila, da na dalmatinsko zaledje pošlje tankovsko kolono iz Hercegovine. Iz Mostarja je krenila tankovska brigada v smeri proti Sinju, torej proti Zahodu. Sedmega maja 1991 je bila zaustavljena v Pologu v zahodni Hercegovini. Ustavili so jo goloroki civilisti z območja Širokega Brijega, ki se je takrat uradno imenoval Lištica.
Zanimivo je sicer, da je iz Beograda prišla tajna depeša z ukazom, naj se tanke pošlje v Sinj, poslana poveljniku 4. korpusa JLA v Sarajevu generalmajorju Milovanu Zorcu, ki je še isto leto zapustil JLA in postal vojaški svetovalec tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. Očitno je bil namen te kolone, ki je štela več kot sto tankov in oklepnih vozil, vzpostaviti položaje za borbo oziroma vsemu, kar je sledilo kasneje. Tanki so bili oboroženi in pripravljeni za borbo, njihova pot je bila prekinjena, ko so ljudje postavili barikado. Prišlo je do pogajanj, v katerih so poleg lokalnih oblasti nastopili tudi frančiškani iz Širokega Brijega. Med njimi so bili tudi gvardijan samostana p. Mladen Hrkać in nekdanji župnik v Medžugorju p. Jozo Zovko, ki so ga komunistične oblasti deset let prej obsodile na zaporno kazen, v zaporu je doživljal tudi mučenje. Frančiškani so skrbeli za disciplino med ljudmi, zaradi česar slednji niso kazali sovražnosti do vojske, v kateri so bili stacionirani tudi pripadniki desantnih enot, t. i. “specialcev iz Niša”. Nekateri so vojakom prinesli tudi hrano in pijačo. Frančiškani pod vodstvom patra Mladena so tako odigrali ključno vlogo, da ni prišlo do krvavih dogodkov. Iz Beograda so pritiskali, da mora kolona nadaljevati pot, četudi pomendra vse, kar jim pride na pot.
V dogajanje se je nato vmešala tudi visoka politika, med drugim predsedstvo BIH in hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Prebivalci so cesto tako deblokirali. Nekajdnevni zastoj JLA je bil pomemben, da so se hrvaške sile v Hercegovini in Dalmaciji bolje pripravile na obrambo, kolona pa je – v spremstvu lokalnega prebivalstva s prižganimi svečami – nato krenila v smeri proti Kupresu, bojda na vojaške vaje. Pater Mladen je nastopal z megafonom v roki, marsikaterega Slovenca bi to spomnilo na podobno vlogo Igorja Bavčarja v prelomnih letih. Denimo ob reakciji prebivalstva ob zavzetju prostorov republiškega štaba TO 4. oktobra 1990 v Ljubljani na Prežihovi.
https://www.youtube.com/watch?v=3KE1_R57vLM
Dogajanje maja 1991 je bilo zlovešče. Kmalu zatem je kninski korpus, ki ga je takrat že vodil zloglasni Ratko Mladić, že izvajal napade na Kijevo in Vrliko. V vmesnem času je Slovenija doživela incident v Pekrah, takrat je pod kolesi oklepnika v Mariboru padla prva civilna žrtev agresije Josif Šimčik.
Enajst mesecev po zaustavitvi tankov v Hercegovini je BiH zajela vojna. Sedmega aprila 1992, nekaj minut čez šesto zjutraj so se v Širokem Brijegu oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. Letala JLA so se surovo znesla nad mestom ter napadala civilne cilje. Bombardiranje je tistega jutra terjalo šest smrtnih žrtev, od tega štiri iz rodbine Hrkać. Dva od njih, 20-letni Mladen in štiri leta starejši Rajko, sta bila nečaka patra Mladena Hrkaća, ki je bil dan kasneje prisoten na pogrebu žrtev, z njim pa je bil tudi p. Serafin Hrkać, prav tako sorodnik preminulih.
