Piše: Gašper Blažič
Potem ko smo včeraj obudili spomin na veleizdajo iz leta 1990, ko se je v času »interregnuma« začela razoroževati Teritorialna obramba RS, nas je eden od bralcev spomnil na pomembno razliko v primerjavi s Hrvaško, ki se sicer prav tako ni izognila razorožitvi (ker je imela volitve dva tedna kasneje kot Slovenija). Vendar je imela v primerjavi s Slovenijo vsaj na začetku prednost. Poglejmo.
Na Hrvaškem so leta 1990 na volitvah (22. in 23. aprila in nato drugi krog 7. in 8. maja) neposredno izbirali zgolj poslance parlamenta (sabor, pri nas je bila uradno še Skupščina RS, ki jo je kasneje nadomestil Državni zbor), ne pa tudi predsednika republike. Slednjega je na svoji konstitutivni seji 30. maja 1990 – ta datum velja za osrednji državni praznik na Hrvaškem – izvolil sabor. Natančneje: sabor je takrat izvolil predsednika predsedstva RH (to je postal Franjo Tuđman) in člane predsedstva, nato pa sprejel ustavne spremembe, s katerimi je ukinil predsedstvo in člane predsedstva prekvalificiral v podpredsednike RH. Izvolitev Tuđmana ni bilo presenečenje, ker je imela HDZ krepko saborsko večino, člane sabora so namreč volili po dvokrožnem večinskem sistemu.
Takoj odpravili »peterokrako«
Hkrati pa sta se na Hrvaškem zgodili še dve pomembni spremembi tedaj veljavne socialistične ustave: sprememba zastave in grba ter ukinitev treh saborskih zborov (kar je dejansko potrdila nova ustava čez nekaj mesecev). Hrvaška zastava je namesto rdeče peterokrake zvezde dobila preprost grb z motivom šahovnice – do sprejema ustave 22. decembra 1990 je bil grb izpopolnjen, dodali so mu tudi manjše zastavice. Sabor pa je odslej deloval enovito in ne več v treh zborih. Za primerjavo: trozborsko ureditev, ki jo je predpisovala stara kardeljanska ureditev, je Slovenija obdržala. Prav tako je skoraj do osamosvojitve obdržala stare simbole in predsedstvo.
Kučanu so pripravili javnomnenjski teren
Tista najpomembnejša razlika pa je bila seveda v tem, da smo v Sloveniji predsednika predsedstva in člane izbirali na neposrednih volitvah. Za primerjavo: Franjo Tuđman je bil na neposrednih volitvah prvič izvoljen šele 2. avgusta 1992, torej dobri dve leti kasneje. Zakonske osnove za volitve predsednika predsedstva in članov predsedstva v Sloveniji je sicer sprejela še stara socialistična skupščina decembra 1989 v okviru sprejemanja reformne zakonodaje ter ustavnih amandmajev. Vladajoča ZKS je očitno presodila, da je bolj varno izvesti neposredne volitve predsednika, saj je preko medijev lahko odločno podprla svojega kandidata, to je bil zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan, ki so mu nekateri kasnejši dogodki »dvignili vrednost delnic«, denimo januarja 1990 ob predčasnem odhodu slovenskege delegacije s kongresa ZKJ v Beogradu. Čeprav je bil takrat glavni iniciator odhoda Ciril Ribičič in ne Kučan. Slednji je tako dobil avreolo »karizmatičnega« voditelja, s čimer je v javnem mnenju dobil prednost pred voditeljem Demosa Jožetom Pučnikom. Na Hrvaškem je predsednika izbral sabor, tako da je tovrstna procedura odpadla.
Odločitev skupščine SRS iz decembra 1989 o volilni zakonodaji je bila sicer posledica civilnodružbenih pritiskov, vendar so tudi v novonastajajočih demokratičnih političnih organizacijah pod vplivom neposrednih volitev člana predsedstva SFRJ iz aprila 1989 sklepali, da neposredne volitve predsednika predsedstva niso sporne in da na njih lahko zmaga alternativni kandidat.
Pričakovali operetno osamosvojitev pri nas
Je pa Hrvaška začetno prednost, ki jo je imela pred Slovenijo, začela izgubljati kasneje, ko na Hrvaškem ni bilo doseženo soglasje, ali želi ta republika ostati še naprej del Jugoslavije ali ne. Hrvaški del jugoslovanskega vrha, zlasti zadnji jugoslovanski premier Ante Marković, so očitno uspešno prepričali Tuđmana, da bo Hrvaška, ki je bila tedaj pod udarom t. i. kninskih upornikov, ostala varna, če bo minirala obrambni sporazum s Slovenijo. Na zagrebških Banskih dvorih, kjer je bila tedaj tudi rezidenca hrvaškega predsednika, je vladalo prepričanje, da se bo v Sloveniji zgodila zgolj operetna osamosvojitev in da Hrvaški ni potrebno tvegati te igre, zato se denimo Tuđman 26. junija 1991 ni udeležil razglasitve slovenske samostojnosti, enote JLA pa so s hrvaškega ozemlja (Karlovac, Varaždin) v Slovenijo prodirale praktično neovirano. Nato je Tuđman odstavil tudi obrambnega ministra, sicer izkušenega upokojenega generala Martina Špeglja. Tuđmanov pragmatizem se ni izplačal, ker se je praktično takoj, ko je v Sloveniji zavladal mir, vojna začela na Hrvaškem, saj je JLA povsem odkrito stopila na stran srbskih upornikov, ki so imeli pod nadzorom precejšen del hrvaškega ozemlja. Cena za to naivnost je bila visoka.
Kučana smo za najmanj 12 let deponirali na oblast
Če zaokrožimo: Hrvaška je v izhodišču ravnala pametneje in preprečila morebitna presenečenja iz starorežimskih struktur, kar bi ji kasneje lahko povzročalo velike težave. Dokaj hitro se je tudi lotila ustavnih sprememb. Res pa je tudi, da je bila zmagovalka volitev HDZ enovita stranka in ne zgolj koalicija več strank, tako kot v Sloveniji Demos. Slovenija je sicer leta 1990 prav tako pripravljala novo ustavo, ki bi jo parlament sprejel in bi nato sledil referendum. Vendar je priprava ustave obtičala, zaradi česar je nato novembra 1990 Demos na internem sestanku v Poljčah sprejel odločitev o plebiscitu. Mnoge slovenske izhodiščne napake so tako vplivale na kasnejše izgubljene priložnosti, glavni dve napaki pa sta bili, da se skupščina ni združila v en zbor ter da se je predsednika predsedstva izbiralo na neposrednih volitvah, kar je nedvomno pripeljalo Milana Kučana na oblast za nadaljnjih dvanajst let.
