Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Evtanazija je kult smrti, ki zanika svetost življenja. Pozivi po zakonski ureditvi umetne prekinitve življenja so nasprotje tega, kar je človeštvu omogočilo, da je ukrotil naravo in si ustvaril lagodno življenje. Svetost in nedotakljivost življenja sta osnovni premisi vsake funkcionalne civilizacije. Pozivi k evtanaziji prihajajo k nam s prijaznimi krilaticami o tem, kako bomo prekinili trpljenje tistih, ki si zaradi bolezni ne želijo več živeti, a zadaj se skriva pošast, ki želi pogoltniti vse naše vrednote in nas pahniti v spiralo brezupa in letargije. Pred kratkim je leva politična elita (predsednica DZ, predsednica države in predsednik vlade) odslovila Pavla Ruparja, ker je pozive po evtanaziji primerjal z nacistično Nemčijo. A primerjava ni izmišljena. Evtanazija je bila eden izmed delov “rešitve problematike” nezaželenih ljudi. Ko uzakonimo kakršnokoli prekinitev življenja, smo s tem na široko odprli vrata bodočim avtokratom, da takšno zakonodajo izkoriščajo.
Nemški nacistični sistem je bil dober prikaz tega, kaj se zgodi, ko družba zavrže koncept svetosti življenja. Nacistična evtanazija je bila program, ki so ga nacisti izvajali pred in med drugo svetovno vojno in ki je imel za cilj ubiti ljudi z duševnimi ali telesnimi pomanjkljivostmi, ki jih je nacistični režim označil za “nečisto” in “neuporabno” gensko dediščino.
Med nacistično evtanazijo so ubili več kot 300.000 ljudi, ki so veljali za nevredne življenja. Ti ljudje so večinoma umrli zaradi plina, ki so ga vdihavali v specializiranih plinskih komorah, podobnim tistim, ki so se uporabljale v koncentracijskih taboriščih. Drugi so bili ubiti s smrtonosnimi injekcijami ali so umrli zaradi lakote in zanemarjanja.
Program Aktion T4
Program Aktion T4 je bil izveden pod vodstvom zdravnikov in drugih strokovnjakov za “genetiko” in “rasno higieno”. Cilj programa je bil “očistiti” nemško družbo pred “nečisto” gensko dediščino, ki bi jo lahko prenašali ljudje s telesnimi ali duševnimi pomanjkljivostmi.
Ime T4 je bilo sicer okrajšava za Tiergartenstraße 4, uličnega naslova kanclerskega oddelka, ustanovljenega v začetku leta 1940 v berlinskem okrožju Tiergarten, ki je zaposloval in plačeval osebje, povezano z Aktion T4. Nacistični zdravniki so bili pooblaščeni, da izberejo paciente, “ki se po najbolj kritičnem zdravniškem pregledu štejejo za neozdravljivo bolne,” in jim nato podeli “usmiljeno smrt” (Gnadentod). 7. Oktobra 1939 je Adolf Hitler podpisal “opombo o evtanaziji” s 1. septembrom 1939 in pooblastil svojega osebnega zdravnika Karla Brandta in Reichsleiterja Philippa Bouhlerja, da začneta z ubijanjem.
Karl Brandt je po vojni pričal, da mu je Hitler že leta 1933 – ko je bil sprejet zakon o sterilizaciji – povedal, da podpira ubijanje neozdravljivo bolnih, vendar je priznal, da javno mnenje tega ne bi sprejelo. Leta 1935 je Hitler povedal vodji zdravnikov Reicha Gerhardu Wagnerju, da tega vprašanja ni mogoče obravnavati v miru; “Takšen problem bi lahko lažje rešili v vojni.” Zapisal je, da namerava v takem primeru “radikalno rešiti” problem psihiatričnih ustanov. Aktion T4 se je začel s “preizkusnim” primerom konec leta 1938. Hitler je naročil Brandtu, naj oceni peticijo, ki sta jo poslala dva starša, za “umor iz usmiljenja” njunega sina, ki je bil slep in je imel telesne in razvojne motnje. Otrok, rojen blizu Leipziga in na koncu identificiran kot Gerhard Herbert Kretschmar, je bil ubit julija 1939.
Gerhard Herbert Kretschmar, prva žrtev programa T-4 (foto: findagrave)
Hitler je naročil Brandtu, naj postopa na enak način v vseh podobnih primerih. 18. avgusta 1939, tri tedne po umoru dečka, je bil ustanovljen Reichov odbor za znanstveno registracijo dednih in prirojenih bolezni, da bi registriral bolne otroke ali novorojenčke, ki so bili identificirani kot pomanjkljivo razviti ali deformirani. Skrivni poboji dojenčkov so se začeli leta 1939 in se povečali po začetku vojne; do leta 1941 je bilo ubitih več kot 5000 otrok. Hitler je bil naklonjen ubijanju tistih, za katere je menil, da so lebensunwertes Leben (‘Življenje nevredno življenja”). Nekaj mesecev pred odlokom o “evtanaziji” je Hitler leta 1939 na konferenci z Leonardom Contijem, vodjo zdravstvenega varstva Reicha in državnim sekretarjem za zdravje na ministrstvu za notranje zadeve, ter Hansom Lammersom, vodjo kanclerja Reicha, dal kot primere duševno bolne, ki zmorejo le “ležati na žagovini ali pesku”, ker so se “večno umazali” in “v usta dajali lastne iztrebke”. To vprašanje je po mnenju nacističnega režima v vojnem času dobilo novo nujnost.
Po invaziji na Poljsko je Hermann Pfannmüller (vodja državne bolnišnice blizu Münchna) dejal: “Neznosno se počutim, da mora cvet naše mladosti izgubiti življenje na fronti, da bi ta slaboumni in asocialni element lahko varno obstajal v azilnem domu.” Pfannmüller je zagovarjal ubijanje s postopnim zmanjševanjem hrane, za kar je verjel, da je bolj usmiljeno kot injekcije strupa.
Grozljivi umori dojenčkov in otrok
Centri za uničevanje so bili ustanovljeni v šestih obstoječih psihiatričnih bolnišnicah: Bernburg, Brandenburg, Grafeneck, Hadamar, Hartheim in Sonnenstein. V ustanovah Am Spiegelgrund in Gugging v Avstriji je bilo ubitih tisoč otrok, mlajših od 17 let. Takšne ustanove so imele ključno vlogo pri razčlovečenju in razvoju dogodkov, ki so vodili do holokavsta. Kot soroden vidik “medicinske” in znanstvene podlage tega programa so nacistični zdravniki vzeli na tisoče možganov žrtev “evtanazije” in jih uporabljali za medicinske raziskave.
Tisti, ki jih je treba ubiti, so bili identificirani kot “vsi otroci, mlajši od treh let, ki so trpeli za katero koli od naslednjih ‘resnih dednih bolezni’: “Idiotizem in Downov sindrom (še posebej, ko je povezan s slepoto in gluhostjo); mikrocefalija; hidrocefalija; malformacije. vseh vrst, zlasti okončin, glave in hrbtenice; in paraliza, vključno s spastičnimi stanji.” Poročila je ocenila skupina medicinskih strokovnjakov, od katerih so morali trije dati soglasje, preden je bil otrok lahko ubit.
Možgane so uporabili v medicinske namene
Ministrstvo se je s starši ali skrbniki posluževalo zavajanja, zlasti na katoliških območjih, kjer starši na splošno niso sodelovali. Staršem so povedali, da so njihovi otroci poslani v “posebne oddelke”, kjer bodo deležni boljše obravnave. Otroci, poslani v te centre, so bili nekaj tednov zadržani na “ocenjevanju” in nato ubiti z vbrizgavanjem strupenih kemikalij, običajno fenola; njihove smrti so bile zabeležene kot “pljučnica”. Običajno so izvajali obdukcije in vzeli vzorce možganov, ki so jih uporabili za “medicinske raziskave”. Obdukcija je očitno pomagala olajšati vest mnogih vpletenih in jim dala občutek, da so imeli umori pravi medicinski namen. Najbolj razvpita med temi ustanovami v Avstriji je bila Am Spiegelgrund, kjer je bilo od leta 1940 do 1945 s smrtonosno injekcijo, zastrupitvijo s plinom in fizično zlorabo ubitih 789 otrok. Otroški možgani so bili konzervirani v kozarcih s formaldehidom in do leta 2001 shranjeni v kleti klinike in v zasebni zbirki Heinricha Grossa, enega od direktorjev ustanove.
Številni starši so posumili, kaj se dogaja, in zavrnili soglasje, še posebej, ko se je izkazalo, da so duševne ustanove vsakič oprostili na sodišču, ko se je zgodila kakšna nepojasnjena smrt. Starši so bili opozorjeni, da lahko izgubijo skrbništvo nad vsemi svojimi otroki, in če to ne bo zadoščalo, jim lahko grozi vpoklic na ‘delovno dolžnost’. Do leta 1941 je bilo ubitih več kot 5000 otrok. Zadnji otrok, ki je bil ubit v akciji T4, je bil Richard Jenne 29. maja 1945 na otroškem oddelku državne bolnišnice Kaufbeuren-Irsee na Bavarskem v Nemčiji, več kot tri tedne po tem, ko so enote ameriške vojske zasedle mesto.
Foto: Richard Jenne, zadnja žrtev programa T4 (foto: US Holocaust museum)
Kaj se zgodi, ko ni več svetosti življenja?
Spomnimo, da je prekinitev nosečnosti prav do zadnjega meseca še eden od morbidnih obsesij sodobnih levičarjev (doktrina: “Moje telo, moja izbira”), ki dobro nadgradi kult smrti, ki ga v slovenski prostor želijo vsiliti podporniki evtanazije. Otrokovo življenje se začne pri spočetju. Sodobni levičarji bi ubijali otroke, ki so stari 8 ali 9 mesecev, Hitlerjevi zdravniki “usmiljenja” pa so naredili le še korak dlje in začeli nezaželjene in neprimerne ubijati tudi po porodu. Tako evtanazija kot pozni splav imata skupni imenovalec: zanikanje svetosti življenja. Zanikanje človečnosti. Zakoni se pišejo danes, avtoritarci jih bodo lahko uporabili jutri. Bo družba po tiho “vzpodbujala” brezdomce in revne upokojence, da naredijo tisti naslednji korak, s katerim bi “razbremenili sorodnike in družbo?”
Seveda trenutnih pozivov po evtanaziji ne primerjamo z nacističnimi usmrtitvami duševno prizadetih otrok. Te dajemo le kot primer, kaj se zgodi, ko življenje ni več na piedestalu človeškega ustvarjanja. Evtanazija pa je ena od manifestacij tega razčlovečenja. Začetek, kateremu bodo počasi, dekadentno sledile druge – veliko hujše stvari. Aktivisti, ki so v Sloveniji izsilili trenutno razpravo o evtanaziji, se morda niti sami ne zavedajo, da so del mednarodnega internacionalno socialističnega kulta smrti, katerega namen je uničenje zahodne civilizacije.
