Piše: dr. Štefan Šumah
Na kaj vas spominja beseda veliki skok naprej? Na zeleni prehod? Kar blizu ste, le da je bil konec velikega skoka načrtovan za leto 1972, konec zelenega prehoda pa je načrtovan 63 let kasneje, in da se je veliki skok dogajal na Kitajskem, zeleni prehod pa se dogaja v nam ljubi Evropski uniji. In kaj imata skupnega? V obeh primerih gre za neke z vrha izsiljene reforme glasne (in militantnejše) manjšine, ki v določeni meri že mejijo na norost in so ali pa bodo pustile dolgoročne posledice.
Veliki skok je bil poskus industrializacije podeželskih Kitajcev, ki je vključeval tudi uvedbo obvezne kmetijske kolektivizacije. Zasebno kmetovanje je bilo prepovedano, tisti, ki so se z njim ukvarjali, pa so jih označili za kontrarevolucionarje in jih preganjali.. Prednost je dobila industrializacija podeželja, ki je bila uradno prednostna naloga kampanje. Novembra 1957 je na konferenci komunističnih držav Mao v Moskvi izrazil mnenje, da je Kitajska sposobna v petnajstih letih po industrijski proizvodnji prehiteti Veliko Britanijo, hkrati pa je začel oblikovati lastne teorije o nenehni revoluciji in nenehnem razrednem boju, ki je napovedoval politično kampanjo proti »kontrarevolucionarjem« oziroma »desničarjem«, na gospodarskem področju pa mobilizacija množic s ciljem hitrega prehoda v komunizem. V načrtovanju velikega preskoka niso bili vključeni ekonomisti ali intelektualna elita, ker jih je bilo nekaj sto tisoč zaradi protirevolucionarne kampanje že ožigosanih za sovražnike ljudstva.
Največji pomen so namenili proizvodnji jekla, ki se je začela tudi na podeželju s taljenjem v domačih in tovarniških fužinah. Kakovost jekla je bila slaba in neprimerna za konstrukcije ter posledično za izvoz in nadaljnji industrijski razvoj. Da bi povečali proizvodnjo jekla, so kmetom pobrali tudi poljedelsko orodje, ogromno kmetov pa poslali na prisilno delo, kar jih je odvrnilo od dela na polju. 20 milijonov ljudi so preselili iz mest na podeželje. Ogromne površine gozdov so bile skrčene za potrebe po lesu za peči. Pošiljanje kmetov na taljenje jekla in rekviriranje kmetijskega orodja je skupaj s programom brezplačne hrane v skupnih menzah hitro povzročilo katastrofalno lakoto. Leta 1958, na začetku reform, je bil kmetijski pridelek še dober, vendar je zaradi pomanjkanja delovne sile za delo na polju večina nepobranega žita zgnila na poljih. Število smrtnih žrtev zaradi lakote, ki je nastala kot posledica velikega preskoka naprej, ni znano. Ocenjujejo, da je bilo žrtev najmanj 10 do 55 milijonov.
Namesto da bi poskušal rešiti problem, ki je nastal zaradi reform, je Mao zanj krivil »desničarje« in kontrarevolucionarje ter jih lažno obtoževal, da so kradli in delili žito. Oblasti so prikrivale resnico o razmerah na podeželju, in ko je ni bilo več mogoče prikriti, so uradno objavili, da je lakota posledica naravnih nesreč. Šele leta 1962 so v tujini kupili 6 milijonov ton žita, večino pa poslali predvsem v mesta.
Podobno kot veliki skok so tudi zeleni prehod in njegovi cilji bolj ideološko-kulturna manifestacija ene od oblik marksizma, ki ga glasna manjšina vsiljuje tihi večini. Mogoče cilji v obeh primerih niso (bili) napačni, vendar pa so (bili) zastavljeni datumi dosega ciljev vsekakor prekratki in tudi sami ukrepi napačni. Oba prehoda pa v marksistični maniri za dosego svojih ciljev potrebujeta sovražnike, Mao je imel »desničarje« in »kontrarevolucionarje«, ekoteroristi in drugi ekoblazneži, ki so najglasnejši zagovorniki čimprejšnjega zelenega prehoda, pa imajo za sovražnike vse ljudi z zdravo pametjo, ki se ne strinjajo z njihovo agendo.
Ravno tako, kot so težave zaradi velikega prehoda skrivali, poskušajo skrivati tudi težave zaradi zelenega prehoda. Vendar pa je kitajska komunistična partija te lahko prikrivala, težave zaradi zelenega prehoda pa se ne dajo več skrivati, saj za zdaj demokracija še omogoča, da informacije o klavrnih rezultatih zelenega prehoda ne glede na vse vplive vodilnih medijev skozi družbena omrežja ali neodvisne medije vse bolj prihajajo v javnost.
