Piše: Bogdan Sajovic
Vojna v Ukrajini je prinesla številne spremembe v doktrini vojskovanja in vojni proizvodnji. Droni namesto tankov. Zavestna ignoranca vodstev zahodnih oborožitvenih koncernov povzroča zaostajanje Evrope tudi na tem področju.
Pred kratkim je v ameriškem časniku The Atlantic izšel članek Simona Shusterja, ki se osredotoča na spremembe v načinu vojskovanja, v vojaški tehnologiji in vojaški industriji, ki so posledice vojne v Ukrajini. Shuster, čigar oče je Ukrajinec, mati pa Rusinja, se je rodil v Moskvi, a je družina emigrirala v ZDA. Vendar ni pozabil na svoje korenine in se osredotoča na vojaško, politično in gospodarsko stanje v Rusiji in Ukrajini. Članek je huda kritika Zahoda, tako ameriške kot tudi evropskih vlad, vojaških poveljstev in proizvajalcev orožja, ki nekako nočejo, ne znajo ali ne zmorejo doumeti, da se svet hitro spreminja tudi na vojaško-oborožitvenem področju in Zahod v tem močno zaostaja.
Poldrugo stoletje vladavine jekla
Tisti, ki se zanimajo za tovrstno tematiko, vedo, da zadnjega poldrugega stoletja velja maksima »tisti, ki proizvede več jekla od nasprotnika, na koncu zmaga v vojni«. To potrjuje tudi zgodovina. Cesarska Nemčija je dobivala vojno, saj je proizvajala več jekla kot vse nasprotnice skupaj, dokler se niso vmešale ZDA in prevesile tehtnico. Zmagovalke prve svetovne vojne so skušale omejiti nadaljnjo nemško proizvodnjo jekla, zato so z železom bogato območje Alzacije-Lorene odtrgale od nemške države. Prav tako tudi dele s premogom bogate Šlezije. In preprečile pridružitev z železom in premogom bogatih Sudetov ter Avstrije Nemčiji, čeprav je tam prebivalo večinoma nemško prebivalstvo in si je združitve želelo. Opevani princip samoodločbe, ki ga je razglašala zmagovita antanta, v teh primerih ni veljal. Nemci so kljub temu obnovili svojo jeklarsko industrijo in v drugi svetovni vojni zmagovali, dokler se niso spet vmešale ZDA s svojo super produkcijo jekla in posledično oborožile ne le svojo vojsko, ampak ves britanski imperij, od Kanade in Britanije do Indije in Avstralije, in kakopak tudi sovjetske horde, ki so s to pomočjo postale sposobne operacij velikih razsežnosti. Vse to je končno zlomilo Wehrmacht in pripeljalo do poraza Nemčije. Da bi preprečili nemški vojaški vzpon tudi v tretje, so med drugim ustanovili Evropsko komisijo za premog in jeklo. Ta je določala kvote v proizvodnji, da bi na ta način nadzorovali nemško industrijo.
Rusko-ukrajinska vojna prinaša številne spremembe
Nadaljnjega tri četrt stoletja vojne večjih razsežnosti ni bilo in stare doktrine so veljale, dokler ni pred štirimi leti prišlo do ruske invazije na Ukrajino. Načrtovani tridnevni ruski »blitzkrieg« se je sfižil in se razvil v pravo vojno velikih razsežnosti, ki zdaj, mimogrede, traja že dlje, kot je trajala rusko-nemška vojna v okviru druge svetovne vojne.
Tako obsežen in tako dolgo trajajoč spopad seveda prinaša spremembe, inovacije in variacije na področju taktike in strategije, razvoja orožja, opreme in tehnologije, delovanja vojaške industrije … To se prav zdaj dogaja v Ukrajini, a Zahod teh sprememb, ki se dogajajo pred njegovimi očmi, ne vidi.
Oziroma, kot piše Shuster v svojem članku, jih pravzaprav tudi noče videti. Shuster, ki že desetletje z ukrajinske strani spremlja ukrajinsko-ruski spopad, zatrjuje, da se je način vojskovanja temeljito spremenil.
Nasprotujoči si strani sta se prvi dve leti vojne znašli v precej enostranskem topniškem dvoboju vzdolž fronte, ki se je raztezala čez več kot 960 kilometrov. Rusija je imela takrat dovolj topov, da je enega postavila na vsakih nekaj sto korakov, Ukrajinci pa so enega lahko postavili na nekaj kilometrov. Njihove zaloge streliva, ki so po večini izvirale še iz sovjetske dobe, so bile hitro porabljene. Na fronti je bila resnična lakota po granatah, se zdaj spominjajo visoki ukrajinski oficirji. Med najintenzivnejšimi baražnimi obstreljevanji so Rusi izstrelili več deset tisoč granat na dan, s čimer so izčrpavali ukrajinske obrambne linije in čistili pot ruski pehoti. Ukrajinci so zaustavljali ruske napade in pri tem plačali strahovito ceno v življenjih.
Države Nata so kmalu začele pošiljati orožje, da bi zapolnile vrzeli v ukrajinskem arzenalu, vendar niso mogle slediti stopnji izčrpavanja. Orožja in streliva je prišlo na fronto preprosto premalo za tako intenziven spopad.
Uspavani zbirokratizirani Zahod
Deloma so bile za to krive notranje in zunanje politične kalkulacije zahodnih držav, deloma, v večji meri, pa razbohotena džungla birokratskih predpisov, v kateri se je potrebna papirologija za odpravo orožja zataknila za mesece ali celo leta. In zadnje, a ne nazadnje – tudi vojske evropskih držav se večinoma, če ne kar vse, že desetletja soočajo z upadom vojaške proizvodnje, vojaških naročil, s krčenjem proračunov. Zalog orožja in streliva, ki bi jih poslali v Ukrajino, preprosto ni bilo. Evropske države, zaveznice v Natu, so se »šlepale« na ZDA, češ da bodo Američani že priskočili na pomoč s svojo vojsko, opremo in denarjem, če bo sila. Zaveznice so tu in tam napisale kakšen ček za ameriško orožje, ravno toliko, da so bili Američani srečni, a resnejših naročil za vojaško opremo ni bilo. Še posebno ne za domačo vojno industrijo. Primer iz Nemčije, nekoč sinonima za vojaško učinkovitost: naročili so serijo desetih helikopterjev, zaradi okleščenega proračuna pa niso naročili rezervnih delov. Zato je letel le del helikopterjev, preostale so uporabili za rezervne dele, kadar je bil potreben remont »letečih helikopterjev«.
Razmere so bile tako kritične, da je vodstvo koncerna Rheinmetall, enega največjih evropskih proizvajalcev oborožitve, okoli leta 2013 resno razmišljalo, da bi se zaradi pomanjkanja oborožitvenih naročil preprosto umaknili iz te branže in se popolnoma preusmerili v civilno sfero, izdelavo avtomobilskih delov in podobno proizvodnjo.
Orožja in opreme torej ni bilo zadosti in trajalo je, spet zaradi vseh mogočih birokratskih zapletov, energijskih problemov, zelene agende in političnih igric, da se je vsaj del evropske vojaške industrije ponovno zagnal. Bilo je tudi precej dogovarjanj za vrsto skupnih vlaganj z Ukrajinci, vključno s tovarnami za proizvodnjo streliva, smodnika in sistemov protizračne obrambe. Toda razen ene delavnice za popravilo oklepnih vozil v zahodni Ukrajini se nobeden od teh projektov ni uresničil. Evropski partnerji so za zamude krivili ukrajinsko birokracijo, Ukrajinci pa so to videli kot še en znak šibkosti Zahoda. V tekmovanju industrijske proizvodnje je bila Ukrajina obsojena na poraz.
Ukrajinski prehod na drone
Ukrajinci so se zavedali, da nikoli ne bodo proizvedli toliko granat ali tankov kot Rusi, zato so spremenili strategijo: proizvajati manj tankov in namesto njih proizvajati več brezpilotnih letal oziroma različne tipe dronov.
Ukrajina je ta prehod v vojni proizvodnji izvedla z izjemno hitrostjo. Leta 2023 so proizvedli manj kot 150.000 brezpilotnih letalnikov. Leto pozneje je proizvodnja presegla en milijon, lani pa se je povečala na štiri milijone. Pričakuje se, da se bo proizvodnja letos podvojila. Pred tem premikom je topništvo povzročilo več kot 80 odstotkov žrtev na obeh straneh bojišča. Zdaj brezpilotni letalniki že povzročijo večji delež mrtvih in ranjenih kot topovi in tanki. Doseg dronov je presegel doseg večine topniških orožij, njihovo ciljanje pa je veliko natančnejše kot pri standardnih granatah. Ruski vojni stroj je naredil podoben prehod in postavil ogromne tovarne za množično proizvodnjo različice iranskih »šahedov«, ki skoraj vsako noč v stotinah napadejo ukrajinska mesta. Toda ukrajinski brezpilotni letalniki sledijo koraku in vsaj po svoji smrtonosnosti in vsestranskosti prekašajo ruske, ocenjuje Shuster.
»Ne glede na to, kako napreden je tank, ga bodo ukrajinski brezpilotni letalniki ustavili,« je na konferenci julija lani povedal Robert Brovdi, poveljnik ukrajinskih sil za brezpilotne letalnike. Dejal je, da ga je skupina častnikov Nata povabila v svojo bazo in ga vprašala za mnenje o njihovi pripravljenosti na vojno, kot je bila v Ukrajini. »Moj odgovor jih ni zares pomiril,« je dejal Brovdi. »Štiri ukrajinske ekipe brezpilotnih letalnikov bi potrebovale 15 minut, da bi ustvarile še en Pearl Harbor.« (Aluzija na japonski zračni napad na ameriško pacifiško floto 7. decembra 1941 v oporišču Pearl Harbur, ki velja za najhujši poraz ameriške vojne mornarice v njeni zgodovini.)
Vojaške vaje Nata so potrdile opozorilo ukrajinskega poveljnika. Med enim od sklopov vaj maja lani je bila skupina ukrajinskih operaterjev dronov povabljena, da igrajo v rdeči ekipi in se pretvarjajo, da so nasprotniki Nata. Izvedli so 30 hitrih napadov in v nekaj urah iz igre izločili 17 oklepnih vozil. »Vse je bilo uničeno,« je za Wall Street Journal povedal eden od udeležencev.
Trmasto zanikanje realnosti
No, vodje zahodnih oboroževalnih koncernov zavračajo spremembe v vojskovanju, ki jih je prinesla vojna v Ukrajini, še posebno »impakt drone«: »Roba brez dodane vrednosti, brez inovativnosti, cenena roba, ki jo sestavljajo ukrajinske gospodinje v kuhinji.« Drži, večina ukrajinskih dronov je preprostih, sestavljeni so iz komponent, ki jih uvozijo iz tujine, pretežno kitajske proizvodnje. Sestavljajo jih civilisti v delavnicah, stanovanjih, da, celo gospodinje v kuhinjah. Morda so res ceneni, vsekakor pa so učinkoviti. En dron, vreden nekaj sto evrov, lahko močno poškoduje ali celo uniči nekaj milijonov vreden tank. Ali pa topniški sistem, skladišče, industrijski obrat, most …
Ukrajinski in ruski tankisti so se že naučili, da svoja vozila dodatno zavarujejo z nekaj vrečami peska na najbolj izpostavljenih delih, z razpetimi mrežami in podobno. Ali o dodatni zaščiti svojih tankov razmišljajo tudi zahodni proizvajalci? Ne. Verjetno je preveč ceneno in premalo inovativno. Morda o kakšni bolj sofisticirani obliki, z visoko dodano vrednostjo? Tudi ne. Verjetno bi najprej morali uskladiti standarde, kar bi potovalo leta skozi vse komisije, komiteje in upravno-pravne službe.
To seveda ni izmišljeno ali šala. Točno takšen je bil odgovor na vprašanje, kako izkoristiti izkušnje v vojni dronov, ki so jih do zdaj pridobili Ukrajinci. Da bi uvažali ukrajinske brezpilotne letalnike? Možnost je enaka ničli, nikoli ne bi pridobili potrebnih licenc. Kaj pa uporabiti njihovo znanje? Težko izvedljivo. Vse mora skozi pravilne kanale in komisije. Skozi kontrolo kakovosti, skozi urad za javna naročila … Vsako najmanjše spreminjanje materiala za izdelavo mora skozi proceduro, ki traja vsaj leto dni in je za nameček tudi precej draga.
Zaradi tega se zlasti evropska industrija izogiba vsem inovacijam, vsem spremembam že utečenih poti, ne glede na spremembe, ki se medtem dogajajo izven evropskega mehurčka. In zato tudi na tem področju Evropa vse bolj zaostaja.
