Med številnimi tragičnimi zgodbami žrtev komunizma je manj znana tista o preganjanju nekaterih etničnih skupnosti, ki so jih komunisti imeli za razredne sovražnike. Med njimi so bili tudi Nemci, ki so živeli tudi na območju Slovenije.
Seveda s tem niso mišljeni samo kočevski Nemci, ampak tudi tisti na drugih območjih. Denimo na Celjskem pa v Mariboru. Po nekaterih podatkih je pred drugo svetovno vojno v tedanji Dravski banovini živelo skoraj trideset tisoč ljudi z nemškim maternim jezikom. Seveda v to niso všteti Nemci iz drugih delov tedanje Jugoslavije, denimo v Vojvodini in še kje. Podatek, da je leta 1948 na Slovenskem živelo manj kot dva tisoč samoopredeljenih Nemcev, dokazuje, kako je komunistična oblast nad njimi naredila etnocid. To je bilo značilno tudi za pripadnike nemške manjšine na območju nekdanje Sovjetske zveze, saj jih je hotela moskovska komunistična oblast iztrebiti, a ji ni uspelo: med znanimi črnomorskimi Nemci je denimo katoliški pomožni škof v kazahstanski Astani Athanasius (Anton) Schneider, rojen v nekdanji sovjetski republiki Kirgiziji.
Že novembra 1944 odločitev o etnocidu
Kot je leta 2014 v pogovoru za Delo dejal zgodovinar Mitja Ferenc, se je precej Nemcev izselilo že po letu 1918, ko je nastala Kraljevina SHS. Tedaj naj bi se bilo iz države izselilo okoli trideset tisoč Nemcev. Vse druge pa je po letu 1945 izgnala komunistična oblast. Ostala je le še peščica t. i. Kočevarjev. Kočevarske korenine ima tudi ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklitsch. Tudi sama je govorila o (nemških) Kočevarjih, ki so danes zelo maloštevilčni. Tudi na drugih območjih po nekdanji Jugoslaviji, denimo v Podonavju, je Nemcev danes zelo malo, čeprav so na tem območju živeli skoraj tri stoletja. Pred drugo svetovno vojno naj bi jih bilo v Jugoslaviji živelo okoli pol milijona. Danes komaj kdo ve zanje.
Velika večina Slovencev pravzaprav niti ne ve, zakaj se je nemška populacija tako zmanjšala in zakaj je prišlo do komunističnega etnocida nad njimi. 21. novembra 1944, dobrih pet mesecev po izsiljenem sporazumu med kraljevo vlado v Londonu in Titovimi komunisti (sporazum Šubašić-Tito), je Titova uprava, ki je že prevzemala oblast v Jugoslaviji, v Beogradu objavila sklep, da vsi etnični Nemci v Jugoslaviji izgubijo državljanstvo in državljanske pravice, prav tako se jim zaseže premoženje. Začelo se je prisilno izseljevanje Nemcev iz države, pri tem ni manjkalo nasilnih dejanj, tudi pomorov. Vse v skladu s sklepi Avnoja, ki jih, kot trdijo zagovorniki komunizma, še danes priznava ves zahodni svet. No, naj bi jih priznaval.
Deportirali so jih v Sovjetsko zvezo
Nekatere podrobnosti tedanjega dogajanja je nedavno objavil hrvaški domoljubni portal Kamenjar. Kot so zapisali, so se komunisti s svojimi partizani pri »osvobajanju« Jugoslavije še posebej znašali nad Nemci. To niso bili Nemci, ki so med 2. svetovno vojno prišli iz Nemčije, ampak ljudje germanskega izvora, ki so stoletja živeli v tistih krajih, bili etnično dokaj zaprta skupina, a večinoma miroljubni, ki so od svojih korenin ohranili le jezik. Nikakor jim torej niso mogli očitati simpatiziranja z nacisti. Kot ocenjujejo, je Titov ukaz pomenil nasilno razlastitev 200 tisoč avtohtonih Nemcev. A njihova nočna mora se je šele začela. Kot poroča omenjeni portal, je Stalin od Titove uprave celo zahteval, da se Sovjetski zvezi plača odškodnina, ker je pomagala osvoboditi Podonavje. Želeli so plačilo v zlatu. Ker tega niso dobili, so predlagali, naj jim dajo delavce, ki bodo obnavljali porušeno Sovjetsko zvezo. Titova oblast se je strinjala.
Tako se je začelo trpljenje številnih jugoslovanskih Nemcev, saj so jih večinoma deportirali v Sovjetsko zvezo, zlasti v rudnik v Krivij Rihu. Deportacija se je začela na božično noč leta 1944. Moške in ženske so preprosto natrpali v živinske vagone, začela se je več kot dva tedna dolga vožnja. Kot sužnji so bili tja poslani vsi moški, stari od 18 do 40 let, in vse ženske, stare med 18 in 30 let. Mladoletnike pa je komunistična oblast razporedila po različnih taboriščih na ozemlju Jugoslavije. V teh Titovih taboriščih je bilo tako razporejeno več kot 40 tisoč mladoletnih Nemcev, od tega jih je najmanj šest tisoč umrlo zaradi lakote. »Posebej okrutno je bilo, ker so otroke brutalno iztrgali materam, ki so jih kot sužnje poslali v Rusijo,« piše portal Kamenjar.
Pobijali so jih tudi v Sloveniji
Seveda ne vemo točno, koliko Nemcev s slovenskega ozemlja je na ta način končalo v Sovjetski zvezi. Ta je denimo tudi številne Nemce, ki so živeli npr. v Odesi v Ukrajini (ob Črnem morju), nasilno deportirala na vzhod. A dejstvo je, da Tita in njegovih oblastnikov ni zanimalo, ali so bili t. i. folksdojčerji navdušeni nad nemškim okupatorjem ali ne. Šlo jim je za kolektivni izbris, saj so vse etnične Nemce imeli za razredne sovražnike. Če jim ni uspelo z izselitvijo, so jih preprosto pobili. Po nekaterih podatkih so banatske Nemce, ki so želeli prebegniti z vlakom v Avstrijo, ustavili pri Radovljici, jih potegnili z vlaka in odpeljali na morišče pod Pustim gradom. Tudi podatki o doslej raziskanih komunističnih moriščih kažejo, da so na teh moriščih izgubili življenje tudi nemški civilisti (seveda je jasno, da ne gre za okupatorske vojake), tudi otroci in starci. Poboji naj bi se bili dogajali tudi v Vojvodini, kjer naj bi trupla pobitih Nemcev pometali v jezero pri Kikindi. Premoženje pobitih pa je seveda končalo v rokah »rdečih herojev«. Če je sovjetska Rdeča armada v tistem času osvobajala Podonavje (seveda ne zastonj), so omenjeno območje nato zasedli partizani, ki niso bili nikakršna disciplinirana vojska, ampak združba pritepencev iz zaostalih okolij, ki so hiše, kjer so živeli Nemci, vzeli zase kot vojni plen.
Zahod je molčal
Seveda pa je treba dodati, da vseh Nemcev, zlasti mladoletnih, vendarle niso izgnali, pač pa so jim vzeli identiteto. Nekaj nad dvajset tisoč naj bi jih bili razporedili v sirotišnice ter jim dali nova imena in priimke, ki seveda niso nemško zveneli. S tem je Titov totalitarni režim izvedel renacionalizacijo, kar je v nasprotju s Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948. A do tistega leta je bil etnocid praktično že končan. Titova oblastna kamarila je verjela, da je lakota po taboriščih naredila svoje in da je problem nemškega vprašanja v Jugoslaviji rešen za vselej. Ker pa so se vmes začeli za manjšine zanimati opazovalci z Zahoda, je morala oblast zamenjati metodo etnocida in so začeli omenjene mladoletnike vzgajati kot nove titoistične »patriote« (oz. janičarje, kot bi jim rekli Turki). Zahod je ukani nasedel in tudi Eleanor Roosevelt, ki je bila v okviru Združenih narodov zadolžena za človekove pravice, na odprto pismo v časopisu Salzburger Nachtrichten leta 1950 o usodi 45 tisoč nemških otrok in njihovih staršev sploh ni reagirala, je nedavno poročal hrvaški Večernji list.
Skratka, če smo v desetletjih komunističnega sistema poslušali pretresljive zgodbe o izgnancih in ukradenih otrocih, je prav, da vemo, kaj se je dogajalo z mnogimi nedolžnimi ljudmi, ki so bili za Titovo soldatesko razredni sovražniki, namenjeni za uničenje.
