Piše: Slovensko zdravniško društvo
Spodnje besedilo je rezultat številnih posvetov slovenskih zdravnikov o poslanstvu zdravniškega poklica in o predlaganemu Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, zato ga želimo deliti s prebivalci RS Slovenije. Zapis je sinteza poziva Zdravniškega društva Maribor, ki ga je pripravila prim. Jelka Gorišek Reberšek in dr. Petra Goloba iz Odbora za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, sklepov Kongresa Slovenskega zdravniškega društva in okrogle mize, ki jo je pripravila Medicinska akademije Slovenije v sodelovanju s Slovenskim zdravniškim društvom, Zdravniško zbornico Slovenije in Komisijo za medicinsko etiko RS.
Zdravniki se vsak dan srečujemo z bolečino, trpljenjem in vprašanji o smislu življenja in smrti. Naša poklicanost je pomagati bolnim, lajšati trpljenje in varovati življenje. Prav zato čutimo dolžnost, da se jasno opredelimo do Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).
Ta zakon ne pomeni napredka v sočutju ali človekovih pravicah, temveč predstavlja globok etični in strokovni zdrs. Spreminja bistvo zdravniškega poklica, ruši zaupanje med bolnikom in zdravnikom ter odpira vrata nevarnim družbenim sporočilom – da je življenje bolnih, starejših in ranljivih manj vredno.
Etika zdravniškega poklica
Naš Kodeks zdravniške etike nas zavezuje k načelu primum non nocere – najprej ne škodovati. Zdravnik je poklican, da zdravi, lajša trpljenje in spremlja človeka do naravne smrti, ne pa da aktivno sodeluje pri njenem povzročanju.
Zakon ZPPKŽ zdravnika postavlja v vlogo, ki z našim poslanstvom ni združljiva: zahteva, da je prisoten pri pacientovi smrti in ob njem ostane do prihoda mrliškega preglednika. Takšne obveznosti ne pozna nobena država, ki je uzakonila pomoč pri končanju življenja.
S tem se zdravnik iz zdravilca in zaupnika spremeni v izvajalca smrti – kar je etično in človeško nevzdržno. Kot je opozorila dr. Polona Campolunghi Pegan, družinska zdravnica:
»Zakon prihaja v času, ko 150 000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba je podhranjena, dolgotrajna oskrba starejših pa neurejena. Namesto da bi zagotovili osnovno nego, država ponuja pomoč pri samomoru.«
Dr. Campolunghi opozarja tudi, da bi pravico do pomoči imeli ne le umirajoči, temveč tudi kronični bolniki in invalidi, pri čemer »neznosno trpljenje ni nikjer definirano, komisija, ki odloča, pa ne pozna bolnika, kar odpira vrata zlorabam. Najbolj ogroženi bodo bolni, osamljeni in socialno šibki, tisti, ki nimajo glasu.«
Tudi paliativna zdravnica, onkologinja asist. dr. Maja Ebert Moltara, opozarja:»Bolniki nas prosijo, naj jim pomagamo živeti dostojno, ne umreti. Ko uredimo bolečino in zagotovimo podporo, se želja po smrti skoraj vedno spremeni.«
Izjave teh strokovnjakinj odražajo, da zakon ne rešuje trpljenja, temveč ustvarja strah in občutek zapuščenosti.
Kaj je »neznosno trpljenje«?
Zakon se sklicuje na pojem »neznosnega trpljenja«, vendar ta pojem v medicini in psihiatriji ni jasno definiran, kot je opozarja izr. prof. dr. Borut Škodlar, psihiater in član Združenja psihiatrov Slovenije:
»Trpljenje ni objektivna kategorija, temveč izjemno osebno in kompleksno doživljanje, pogosto povezano z depresijo, travmo ali socialnimi razmerami. Kako bomo ločevali med depresivnostjo, situacijsko stisko in trajnim neznosnim trpljenjem? Psihiater v enem srečanju ne more presoditi o tako končni odločitvi.«
Dr. Škodlar poudarja, da zakon »odpira Pandorino skrinjico«, saj ne ponuja jasnih meril in lahko vodi do večje družbene tolerance do samomorov.
Vsak samomor je po njegovih besedah »ambivalenten – v njem je vedno prisoten tudi klic po pomoči. Legalizacija pomoči pri samomoru ta klic utiša.«
Etična razklanost medicine
Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko, opozarja, da zakon »etično razceplja slovensko zdravstvo in zdravniški poklic«.»Zdravstvu nalaga dejavnost, ki ji je medicina od nekdaj nasprotovala. Zdravnik naj bolniku zagotovi mirno, naravno smrt s paliativno oskrbo – ne pa aktivno sodeluje pri smrti.«
Podobno meni tudi prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije, saj je vloga zdravnika pomagati trpečim in reševati življenja. Novi zakon zdravnika sili, da dela v nasprotju s tem poslanstvom. Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samousmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji – le da se to prikriva z igro besed.«
Prof. dr. Bojana Beovič, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, poudarja, da zakon ruši temeljno zaupanje med bolnikom in zdravnikom: »Bolnik se bo s svojo prošnjo po smrti moral obrniti na zdravnika, ki ga pozna, ta pa ga bo v večini primerov zavrnil, saj večina zdravnikov postopka ne želi izvajati. S tem se bo pretrgalo zaupanje ravno v trenutku, ko bolnik zdravnika najbolj potrebuje.«
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina med drugm opozarja na nevarnost t. i. »evtanazijskega mobinga«: »V državah, kjer je evtanazija uzakonjena, zdravniki, ki zaradi svojih etičnih prepričanj ne želijo sodelovati, pogosto postanejo tarča pritiskov. Takšno stanje bi bilo za naše zdravstvo pogubno.«
Tudi prof. dr. Urh Grošelj s Katedre za medicinsko etiko MF UL je prepričan, da “Zakon grobo krši načelo ‘ne škoduj’. Ko družba sprejme smrt kot rešitev, začne izgubljati spoštovanje do življenja. Starejši in bolni se lahko začnejo počutiti kot breme, ne kot vredni člani skupnosti. Zakonodajalec naj prioritetno sprejme zakon o paliativni oskrbi, da bo dostopna vsem državljanom«
Svobodna odločitev – ali res?
Zakon temelji na predpostavki, da se bolnik za prostovoljno končanje življenja odloči povsem svobodno. Vendar pa so hudo bolni pogosto izčrpani, prestrašeni, pod vplivom zdravil, osamljeni ali prepričani, da so breme družini. V takih razmerah je resnična svobodna odločitev pogosto omajana.
Zakon s tem sporoča, da je življenje bolnih, invalidnih in starejših manj vredno. To ni sočutje, temveč kapitulacija družbe pred odgovornostjo, da poskrbi za ranljive člane.
Paliativna oskrba – prava pot sočutja
Zdravniki vemo, da je trpljenje mogoče lajšati. Paliativna oskrba omogoča dostojen, miren in sočuten konec življenja – z lajšanjem bolečin, psihološko in duhovno podporo ter prisotnostjo bližnjih.
Ko bolniku zagotovimo ustrezno podporo, se želja po smrti skoraj vedno spremeni v željo po življenju. Namesto da bi vlagali v paliativno in dolgotrajno oskrbo, zakon ponuja bližnjico – možnost smrti. To ni rešitev, temveč priznanje, da smo kot družba odpovedali tam, kjer bi morali pokazati največ človečnosti.
Zaključek in poziv zdravnikov
Kot zdravniki ne moremo in ne želimo postati pomočniki pri samousmrtitvi. To bi pomenilo izdajo našega poslanstva in temeljnih vrednot medicine. Naša dolžnost je pomagati, ne škodovati; lajšati trpljenje, ne povzročati smrti.
Verjamemo v dialog, spoštovanje in sočutje. Ljudje ob koncu življenja ne iščejo smrti, temveč dostojanstvo, varnost in bližino. To jim moramo kot družba zagotoviti – ne z zakonom o smrti, temveč z zavezanostjo življenju in človečnosti.
Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica Slovenije in Slovenska medicinska akademija pozivajo zakonodajalca, naj prednostno uzakoni dostopno paliativno oskrbo, s katero bo pomoč zagotovljena tisočem prebivalcev Slovenije, ne le posameznim trpečim v stiski.
