5.6 C
Ljubljana
četrtek, 25 aprila, 2024

Vrhovni sodnik Jan Zobec o besedah sodnika Zvjezdana Radonjića: Občudujem ga, da je imel pogum, da je to upal povedati!

Besede sodnika okrožnega sodišča Zvjezdana Radonjića v teh dneh močno odmevajo v slovenski javnosti, besede predsednika istega sodišča Marjana Pogačnika, ki je poskušal v svojem sredinem nastopu v Odmevih na Televiziji Slovenija zadevo relativizirati z besedami, da si je Radonjić pritiske interpretiral pač po svoje in da zaradi tega ni zaskrbljen, pa ne prepričajo. Na Nova24TV smo v četrtek objavili magnetogram Radonjićevega govora pred oprostilno sodbo dr. Milku Noviću in že nekaj minut pozneje so s sodišča na naše uredništvo naslovili zahtevo, da posnetek umaknemo, češ da je zmontiran in da to zahteva sodnik sam. Ker je javni interes pomembnejši od zahtev sodišča, tega nismo storili, sicer pa lahko potrdimo, da je posnetek pristen, saj je naš vir na sodišču govor posnel z mobilnim telefonom. Poraja pa se veliko vprašanje, zakaj je sodišče to zahtevalo v imenu sodnika, ki se sam v javnosti ne pojavlja več. So nanj pritisnili od zgoraj? Se je ustrašil maščevanja?

Koordiniran napad na sodnika s strani režimskim medijev, kot so Dnevnik, Delo in Mladina, priča o tem, da gre za dobro usklajeno akcijo, s katero nameravajo Zvjezdana Radonjića razglasiti celo za neprištevnega; to tezo je sicer s “čivkom” na Twitterju prvi sprožil propadli politik Bogdan Biščak. A zdi se, da tokrat t. i. globoki državi stvari uhajajo izpod kontrole; za Nova24TV je o pritiskih “od zgoraj” zdaj spregovoril tudi vrhovni sodnik Jan Zobec, kar samo še potrjuje Radonjićevo “zgodovinsko” javno izpoved, ki v povsem novo luč postavlja tudi nekatere bizarne primere iz preteklosti, kot je bila v aferi Patria obsodba Janeza Janše, Toneta Krkoviča in drugih. Oprostitev Milka Noviča pa lahko primerjamo z zgodbo Martina Uhernika, ki velja za eno največjih zmot slovenskega pravosodja in je dobila celo film z naslovom Sramota, prikazuje pa kalvarijo človeka, ki je za rešetkami prebil skoraj osem let za umor, ki ga ni storil.

A zgodba dr. Milka Novića, v javnosti neštetokrat premleta, se začne z očitno dobro pripravljeno in usklajeno akcijo, v kateri so poleg tožilstva sodelovali tudi policija, sodstvo, politika – in jasno, mediji. Ko so 16. decembra leta 2014 zvečer na parkirišču pred restavracijo Via Bona našli mrtvega direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika, se je začelo mrzlično ugibanje, kdo je storilec – in kaj je bil njegov motiv. Ko je v večerni informativni oddaji na komercialni televiziji nastopil tedanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada Darko Majhenič, se je zdelo, da imamo vse odgovore – Majhenič je namreč jasno povedal, da so priprli dr. Milka Noviča, nekdanjega uslužbenca inštituta, ki da naj bi kupil pištolo, se s kolesom odpeljal na prizorišče zločina in zagrešil okruten umor. Dva strela v glavo, umor iz maščevanja, ker ga je pred leti Jamnik odpustil. Vse lepo in prav, če bi njegove besede lahko potrdili kakršni koli dokazi, ki pa jih Majhenič tožilstvu še do danes ni predložil, niti jih tožilstvo nikoli ni predstavilo na kateri izmed obravnav na katerem koli sodišču.

Človek, ki je sprožil “lov čarovnic” na dr. Milka Noviča in bil začetnik nesreče, ki spremlja kemika in njegovo družino zadnjih pet let. (Foto: STA)

Sodniki kot po nareku sledili policijskim “klevetam” in obtožnici Blanke Žgajnar
Vprašamo se lahko, zakaj teh dokazov Majhenič do danes ni predložil bodisi tožilstvu bodisi sodišču. Odgovor je preprost; ker teh dokazov nima. Zato je bilo njegovo dejanje neodgovorno, neprofesionalno, pravzaprav kaznivo – in je sprožilo plaz usodnih dogodkov, ki so zaznamovali dr. Milka Noviča in njegovo družino za naslednjih pet let. Zgodbo so veliki mediji brezkompromisno pograbili in dr. Noviča že vnaprej – obsodili, da je kriv umora. Prva, ki je v to, ko je videla obtožnico, močno podvomila, je bila raziskovalna novinarka Demokracije Petra Janša. Tudi avtor teh vrstic je bil konec leta 2014, ko je po televiziji spremljal dogajanje v zadevi Novič, prepričan, da je gospod morilec. Tako prepričljivi so bili na NPU in v medijih.

Šele ko smo se začeli tudi na Nova24TV z Novičevo zgodbo podrobno ukvarjati, nam je postalo jasno, da nekaj močno smrdi. Zakaj je Majhenič izrekel te besede, če nima nobenih dokazov? Si je drznil to reči kar tako, ker se mu je to zazdelo? Ali pa mu je kdo naročil? Ko je na okrožnem sodišču Špela Koleta s svojo obsodbo Milka Noviča zgolj sledila vsem točkam obtožnice, ki jo je sestavila državna tožilka Blanka Žgajnar, ta pa je temeljila na govoricah in nepreverjenih ter nedokazljivih dejstvih, smo spoznali, da Novič preprosto »mora« biti obsojen. Da krivca ne bo potrebno iskati kje drugje – denimo na Kemijskem inštitutu –, le kaj vse bi odkrila policijska »racija« v prostorih inštituta?

Tožilka Blanka Žgajnar zna biti zelo vztrajna, ko je potrebno obsoditi nedolžnega človeka, pa tudi zelo površna, ko je potrebno reševati ljudi iz globoke države. (Foto: Arhiv Nova24TV)

Primer Martina Uhernika, ki je bil osem let po nedolžnem zaprt za umor, ki ga ni storil, še buri duhove
Primer Milka Noviča je pravzaprav identičen dogodkom iz 70. let prejšnjega stoletja, ko so na zaporno kazen za zločin, ki ga ni storil, obsodili takrat 37-letnega Martina Uhernika. Bilo je avgusta 1974, ko so v potoku Tansec pod Gorjanci našli truplo 59-letnega domačina Jakoba Luzarja. Policija je za umor že po dveh dneh okrivila pokojnikovega znanca, Martina in njegovo ženo Ano Uhernik, čeprav ni imela prav nobenih dokazov za to. Pričevalci znotraj policijskih krogov danes znajo povedati, da se je to zgodilo pod pritiskom, saj naj bi se takrat na tistem območju ukvarjali z več nerešenimi umori. Policija je zakonca za umor obsodila na podlagi vaških govoric in ugibanj, že čez pol leta so tožilci sestavili obtožnico in ju pripeljali pred novomeško sodišče. Čeprav ju je sodnik Janez Kramarič oprostil, saj ni bilo dokazov, je tožilstvo vztrajalo – in s pritožbo uspelo doseči novo sojenje, na katerem so julija 1977 Martina obsodili na osem let zapora, Ano pa na dve leti zaradi pomoči pri umoru. Leto dni pozneje je višje sodišče ženo vendarle oprostilo obtožb, medtem ko so Martinu Uherniku kazen celo podaljšali na deset let. Na koncu pa je za rešetkami povsem po nedolžnem preživel osem let.

Primer Uhernik lahko z Novičem primerjamo še na več ravneh. Da je bila kriminalistična preiskava površna in polna napak, je potrdil celo sodnik Kramarič, ki je javno povedal, da je bil Uhernik obsojen le na podlagi indicev in vaških govoric. Pojasnil je tudi, da sta se Uhernik in Luzar res sprla zaradi neke poti, kar naj bi bil po mnenju policije motiv za umor, vendar sta nesoglasja zgladila. Še bolj zgovorna je bila ugotovitev, da morilskega orožja nikoli niso našli, na oblačilih osumljenih zakoncev, ki naj bi krvaveče truplo odnesla kilometer stran od mesta zločina, ni bilo niti kapljice krvi. Poleg Kramariča je Uherniku po prihodu iz zapora brezplačno pomagal tudi odvetnik Jože Hribernik, ki je po nekajletnem boju s sodnimi mlini dosegel, da je tožilstvo aprila lani vendarle odstopilo od pregona. Uhernik je tako po dolgih 32 letih dokazal svojo nedolžnost.

Pred Milkom Novičem so po krivem v zapor, za umor, ki ga ni storil, poslali Martina Uhernika. A to je bilo v času Jugoslavije. (Foto: STA)

Prikazana dejstva potrjujejo, da Novič ni ubil Jamnika – Zakaj Žgajnarjeva, ki je pozabila na Jankovića, vztraja?
Jože Hribernik je tudi odvetnik dr. Milka Noviča. Vso obrambo mu je nudil zastonj – odvetnik je bil namreč tako prepričan, da je kemik nedolžen, da ni zahteval nobenega plačila, dokler Novič ne bo oproščen in bi od države izterjal odškodnino za krivico, ki se mu je zgodila. Tudi v dosjeju Novič tožilstvo še vedno noče odstopiti od pregona, Blanka Žgajnar je namreč napovedala pritožbo na višje sodišče. Kljub dejstvu, da ima Novič trden alibi, da ga niso na prizorišču zločina posnele nobene kamere, da bi bilo nemogoče v šestih minutah od doma prikolesariti do restavracije Via Bona, da delci smodnika na Novičevem plašču ne morejo potrditi ničesar, saj je bil Novič strelec, pa da nikoli niso našli strelnega orožja … In da je tako kot nekoč sodnik Kramarič zdaj sodnik Radonjić jasno povedal, da ne samo, da ni mogoče potrditi krivde dr. Milka Noviča, temveč predloženi dokazi na sodišču celo dokazujejo, da je Novič povsem nedolžen.

In tukaj pridemo do vpliva globoke države; zakaj tožilka Blanka Žgajnar še naprej tako trmasto vztraja, da mora biti dr. Novič obsojen? Zakaj se ta gospa tako trudi s svojo pritožbo v zadevi, kjer nima niti enega trdnega dokaza, na podlagi katerega bi se lahko kemika obsodilo za umor dr. Janka Jamnika, medtem ko je v zadevi Zorana Jankovića, čeprav je imela trdne dokaze v obliki policijskih prisluhov, ki so med drugim potrjevali spolno izsiljevanje farmacevtke, obtožnico pozabila vložiti pravočasno – in so bili dokazi uničeni? Lahko verjamemo, da gre samo z naključje? Da je ta gospa tako brezkompromisna v zadevi Novič in tako zelo površna v zadevi Janković? Presodite sami.

Nova dejstva besede Branka Masleše, da je Janšo treba “s*ukati”, postavljajo v povsem novo perspektivo
Lahko se torej le vprašamo, ali je bilo torej potrebno dr. Noviča “s*ukati”? To so grde besede, ki pa jih je, sodeč po trditvah Radovana in Mire Marvin, izrekel predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša o predsedniku SDS Janezu Janši v okviru sodbe v aferi Patria. “Sfukati ga je potrebno, popolnoma ga je potrebno sfukati,” so besede, ki jih je izrekel Masleša, Marvinova pa sta pri notarju overila svoji izjavi, torej sta bili podani pod kazensko in materialno odgovornostjo. Zakonca trdita, da sta Maslešo te besede slišala izgovoriti v ljubljanskem lokalu Ambient, kjer naj bi se predsednik VS s svojo družbo pogovarjal o Janši. “Midva sva sedela za mizo nasproti g. Masleše, kar pomeni zelo blizu, da sva bila priča dogodkom oz. sva slišala g. Maslešo, kako sovražno se je izražal zoper prvaka SDS g. Janeza Janšo,” sta v izjavi zapisala Marvinova. Dogodek naj bi se zgodil le nekaj dni pred odhodom Janše v zapor. “Iz vsebine izjave, ki sta jo podala Mira in Radovan Marvin, nesporno izhajata negativen odnos sodnika Masleše do obsojenega Ivana Janeza Janše in njegov osebni prejudic do obsojenega, ki vsekakor onemogoča nepristransko odločanje sodnika Masleše v tej kazenski zadevi,” je takrat Masleševe besede argumentiral Janšev odvetnik Franci Matoz.

Živimo v državi, kjer si da sodnik za piarovca pripeljati novinarja, ki je prej po njegovem nareku udrihal po političnih nasprotnikih v svojih prispevkih. (Foto: STA)

Seveda so režimski mediji, v prvi vrsti Delo, Dnevnik in Mladina, takoj v koordinirani akciji stopili Masleši v bran; izbrskali so informacije, da sta bila zakonca Marvin pred mnogimi leti na sodišču obsojena zaradi zanemarjanja svojega otroka, zaradi nasilnega ravnanja – in da sta lagala pred sodiščem. Branko Masleša je za Večer izjavil, da teh besed, ki jih navaja Marvin, ni nikoli izgovoril, in da gre za popolno neresnico. “Komu je treba verjeti v tem primeru? Navadnemu državljanu, kot sebi pravi Marvin, ali predsedniku vrhovnega sodišča?” so se spraševali v Delu v prispevku avtorja Zorana Potiča, sicer sina oficirja JLA, in zakonca posredno obtožili laži.

Da je Masleša obremenjen “z Janšo” in da bi njegove besede bržkone lahko bile resnične, sicer potrjuje še ena priča – Jože Razpotnik, avtomehanik, h kateremu je na popravilo avtomobila pogosto prihajal višji sodnik Milan Štrukelj, ki mu je dejal, da so sodniki, ki so sodili v zadevi Patria, dobili ukaz z vrha, da je treba obtožene v tej zadevi, prvaka SDS Janeza Janšo, Antona Krkoviča in Ivana Črnkoviča, obsoditi. Izjave obeh sodnikov naj bi po mnenju Krkoviča dokazovale, da je bil proces Patria namerna zloraba kazenskega postopka v škodo Janše, Krkoviča in Črnkoviča. Naj spomnimo; Krkovič je bil na Dobu nezakonito zaprt 292 dni, zaradi sodnega procesa, obsodilne sodbe in zaporne kazni v zadevi Patria, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, pa zdaj toži državo za 600 tisoč evrov odškodnine. Država mu je sicer ponudila nekaj več kot 35 tisoč evrov, kar pa je Krkovič zavrnil.

Vrhovni sodnik Jan Zobec v pogovoru za Nova24TV: “Občudujem sodnika Radonjića, da ima toliko poguma!”
Režimski novinarji so sicer tako Janševi priči, ki sta overili svojo izjavo pri notarju, kot tudi Krkovičevo pričo diskreditirali in podvomili v njihovo pristnost. Vprašanje pa je, ali si upajo zdaj ti isti novinarji enako ravnati v primeru sodnika Jana Zobca, ki je v pogovoru za Nova24TV v sredo ekskluzivno razkril, kakšnih pritiskov je bil deležen s strani Branka Masleše še kot ustavni sodnik? Če se spomnimo, da so se kmalu po začetku ponovljenega sojenja v zadevi Novič spravili na sodnika Radonjića in objavljali njegove zaupne podatke, podvomili celo v njegovo prištevnost, lahko sklepamo, da je mogoče prav vse.

“Presenečen sem nad pogumom tega sodnika, da je to javno povedal. Ga občudujem, da ima tak pogum, pokončnost, držo, in da o tem javno spregovori. Časopis Dnevnik je namreč pred tem Radonjića osebno diskvalificiral z objavo strogo varovanih podatkov, ki jih ne bi smel objaviti, saj gre za relativno javno osebnost, ni jih dolžan razkrivati, ostajajo varovala. Takrat, ko sem to bral, sem to štel kot nedopusten napad na sodnika, ki sodi v tako občutljivi zadevi, kot je Novič,” je v sredo v oddaji Tema dneva razkril Jan Zobec.

O pritiskih nase pa je povedal, da jih čuti zaradi svojih publikacij, stališč, argumentov. “Pritiski prihajajo z vrha, niso jim všeč moji argumenti, ponavadi ne gre za konkretne primere, diskreditirajo me na podlagi mojih esejev in želijo doseči prestrašitveni, ohladitveni učinek, t. i. chilling efect. Ne bodo ga dosegli, še bolj me spodbujajo k pisanju,” pravi Zobec, ki sicer bojda pritiskov kot vrhovni sodnik zaradi sojenja ne doživlja, drugače je bilo na ustavnem sodišču. “Predvsem medijski, manjši vpliv je bil, ko smo presojali zakon o bančništvu in o izbrisu podrejenih obveznic. To je bilo jeseni, začetek zime, finančni minister in Banka Slovenije sta z nami želela sestanek, a smo jih  zavrnili. Šlo je torej za poskus pritiska, a tega nihče ni vzel tako resno.”

Ljubljana, Ustavno sodišče RS (Foto: Daniel Novakovic/STA Arhivski posnetek)

Razkriti so hudi pritiski Branka Masleše v zadevi Patria leta 2014 na ustavno sodišče
Povsem drugače, pravi Zobec, pa je bilo leta 2014, v začetku junija, ko je ustavno sodišče obravnavalo zadevo Patria, ustavno pritožbo, ki je bila vložena pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev. “Šlo je za izredni sprejem, hkrati je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti na vrhovnem sodišču. Pet ali šest dni pred našo sejo je takratni predsednik vrhovnega sodišča (Branko Masleša) na sodniških dnevih v Olimju imel slavnostni govor in ga zlorabil za grob napad name, osebne diskvalifikacije mene in stranke v postopku, enega od ustavnih pritožnikov. Z grobimi napadi, zaradi članka, ki sem ga napisal konec leta 2012, se me je lotil,” razkriva Zobec, ki pravi, da je v omenjenem prispevku obdelal točno tisto, kar se je res zgodilo in o čemer zdaj govori sodnik Radonjić – o problemu notranje neodvisnosti, za katerim trpi slovensko sodstvo.

Naj spomnimo. Takrat so Masleševe besede povzeli režimski mediji, zaradi česar je Jan Zobec čutil pritisk, kako naj se odloči v zadevi Patria; naj sprejme ustavno pritožbo ali ne. Takrat so trije sodniki ostali v manjšini, napisali so ločeno mnenje, medijski pritiski pa so se na podlagi govora samo še vrstili. Prednjačil je Dnevnik z novinarjem Svenom Berdonom, ki je bil kasneje sprejet kot četrti piarovec na vrhovnem sodišču. Zanimivo, vrhovno sodišče, ki ga vodi Masleša, ima štiri piarovce, ustavno, ki ima podobne potrebe kot vrhovno, pa nima niti enega. Vsekakor pa je vredno omeniti skrajno nenavadno, sploh za zahodne, razvite demokratične družbe nenavadno potezo Masleše, da se v zadevi Patria kar sam uvrstil v senat in torej še sodi v tej zadevi.

“Taktike, ko stranke zrežirajo spor s sodnikom, da bi ga izločile iz sojenja, so značilne za postsocialistične družbe”
Zobec sicer razkriva, da so takrat mediji brez argumenta blatili še dva druga ustavna sodnika, oba izjemno ugledna, z izjemnim opusom. “Niso polemizirali, kar osebno so nas blatili. Ponudil sem svojo izločitev,” se spominja Zobec, ki opozarja, da se v postsocialističnih državah pogosto dogaja, da stranke v postopkih ustvarijo umeten spor s sodnikom, da bi dosegle njegovo izločitev. “Vložijo tožbo, skonstruirajo spor, da bi prikazali situacijo, kot da sodnik ne more soditi, ker je pristranski. To je zloraba procesnih pravil.” Zanimivo je, da se to dogaja tudi v primeru Novič, kjer je odvetnik pokojnikove žene Kunič začel tak spor s sodnikom, enake zlorabe procesnih pravil pa se poslužuje tudi državno tožilstvo na čelu s svojim vodjem Harijem Furlanom. Če omenimo še Radonjićevo razkritje, da je večkrat v času sojenja k njemu prihajala višja sodnica in ga prepričevala, naj Noviča obsodi, lahko popolnoma razumemo sodnika, zakaj je to čutil kot izjemen pritisk nase.

Kako se bo končala zadeva Novič, ostaja odprto vprašanje, saj bo o tem ponovno odločalo višje sodišče. Glede na to, da je tudi največjim laikom jasno, da bo v primeru ponovnega konstrukta zadeva romala vse do ustavnega in morda celo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bi zagotovo Sloveniji prisolilo velikansko zaušnico, je to bitko globoka države bržkone izgubila. Vprašanje je, kakšno odškodnino lahko Novič za povzročeno trpljenje iztrži od države; državno pravobranilstvo je denimo v primeru krivične obsodbe Martina Uhernika zahtevek za odškodnino otrokoma v celoti zavrnilo, Uherniku pa so za nematerialno škodo (neupravičen zapor in psihične bolečine zaradi vsega, kar je prestal) ponudili vsega skupaj 160 tisoč evrov odškodnine.

To je v Sloveniji očitno cena za uničeno življenje. Vprašanje ostaja, kakšno ceno bo plačal Zvjezdan Radonjić, ker si je upal drezniti v osje gnezdo in to povedati vesoljni Sloveniji. Če bo slovensko sodstvo končno doživelo nujen pretres in lustracijo, bo njegov pogum za to mlado, postsocialistično, a v starih strukturah ujeto državo neprecenljive vrednosti.

Luka Svetina

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine