Piše: Gašper Blažič
Za znani slogan, da so volitve praznik demokracije in da imajo volivci vedno prav, ste verjetno že kdaj slišali. Gre za priljubljeno krilatico sedaj že nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. Prvega predsednika republike, pred tem pa zadnjega šefa CK ZKS in predsednika predsedstva.
Verjetno je podobno sporočilo Kučan dal tudi to nedeljo zvečer, ko so v štabu njegove izbranke Nataše Pirc Musar že popoldne (!) začeli proslavljati zmago. Torej že precej prej, preden so v javnost prišli prvi neuradni izidi volitev. Natašo Pirc Musar so že vnaprej razglasili za predsednico tudi v Arnes učilnicah (TUKAJ), s čimer se postavlja vprašanje, ali so volitve in parlamentarno glasovanje zgolj nek formalizem, ki samo potrjuje že vnaprej sprejete odločitve, podobno kot v »starih dobrih časih«, ko je republiška skupščina zgolj potrjevala to, kar je sklenil že CK. Kar pomeni, da je bila vsaka samostojna iniciativa mimo »befelov« iz CK de facto prepovedana.
Brez blagoslova CK ZKS nikar!
Morda se bo ob tem kdo spomnil, kako je Ernest Petrič, nekdanji ustavni sodnik in pred tem diplomat, pred pol stoletja, torej še globoko v času rdečega režima, postal nekakšen rezervni kandidat 25 poslancev Skupščine SR Slovenije za člana jugoslovanskega predsedstva, potem ko se je kandidaturi odrekel arhitekt leninistične revolucije na Slovenskem Edvard Kardelj. Kandidaturo je seveda malo kasneje umaknil, a že samo dejstvo, da si je upala skupina 25 poslancev ravnati na svojo roko in mimo volje vodstva ZKS, je sprožilo strahoten škandal. Najprej so začeli rjoveti občinski komiteji ZKS, češ da gre za strahotno politično diverzijo, nato pa je polemika prišla tudi do samega CK. Gonilna sila »akcije 25 poslancev« Cene Matičič je ostal brez poslanskega mandata, izključili so ga iz partije, s tem pa tudi iz javnega življenja. Vse do leta 1990 se ni smel več oglašati v javnosti. Če pa bi to vendarle poskušal, bi s tem tvegal zaporno kazen.
Vendar smo tudi v novejši zgodovini imeli primere, ko je neka oseba dobila čestitke za izvolitev, še preden so bili razglašeni rezultati. Tako je nestor slovenskih poslovnežev Peter Kraljič 27. februarja 2013 potegnil potezo, za katero verjetno ni računal, da bo sprožila velik vihar. V večernih urah, verjetno nekje okoli 21.45, je namreč poslal SMS-sporočilo Alenki Bratušek in ji čestital za izvolitev za mandatarko. Rezultati glasovanja o konstruktivni nezaupnici (drugi) Janševi vladi, s čimer je bila za mandatarko izvoljena tedanja poslanka Pozitivne Slovenije (kasneje predsednice Zavezništva in SAB, danes pa državne sekretarke na ministrstvu za infrastrukturo ter ponosne članice Gibanja Svoboda), so bili sicer znani šele po 22. uri tistega dne. Ni znano, ali je Kraljič to storil »na blef« ali je res vedel kaj več. Dejstvo pa je, da je svojo čestitko poslal že pred razglasitvijo rezultatov glasovanja v parlamentu.
Je pa zanimivo to, kar je Kraljič povedal v omenjenem intervjuju prav glede Janše, ki je po njegovo sicer dobro vodil Slovenijo, vendar je, citiramo, »konec leta /…/ govoril, da bo Slovenija postala svetilnik Evrope in da bo imela triodstotno rast BDP, leto kasneje pa smo padli za devet odstotkov.« »Tako nismo bili svetilnik, ampak lanterna nekje v ozadju. Kako je mogel neki premier tako napačno oceniti, kaj se bo zgodilo v prihajajočem letu? (tj. 2009, op. G. B.) To pomeni, da ni razumel gospodarstva,« je samozavestno razlagal Kraljič, ki pa je očitno nekoliko pomešal časovnice. Janša je namreč govor z omembo sintagme »svetilnik Evrope«, zaradi katerega so ga mainstream mediji (začenši z Mladino) napadli, da ga je ukradel nekdanjemu britanskemu premierju Tonyju Blairu, govoril sredi leta 2006 (in ne konec leta 2008, kot trdi Kraljič – takrat Janša sploh ni bil več premier!). Torej debeli dve leti prej, ko se o krizi sploh še ni govorilo.
Kraljič je bil sicer v preteklosti večkrat omenjen kot možni tehnični premier, vendar v politiko nikoli ni povsem zares vstopil. Je pa v intervjuju povedal, da ga je ena od političnih strank – imena ni povedal – dobesedno vrgla iz nadzornega sveta enega od slovenskih podjetij, kasneje pa ga snubila za kandidaturo za predsednika republike. Vendar zapisi o tem obstajajo: leta 2017, v času vlade Mira Cerarja, je namreč država kot večinska lastnica res izločila Kraljiča iz podjetja Sava Re, članek o tem sta za portal Siol napisala slovenski javnosti dokaj znana Primož Cirman in Vesna Vuković (TUKAJ). Je pa Kraljič že leta 2000 iz Kučanovih rok prejel visoko državno odlikovanje za zasluge pri usposabljanju in izobraževanju slovenskih menedžerjev, kasneje pa se je pojavil tudi na dogodkih, ki jih je organiziral sedaj že razpuščeni Forum 21.
SMS za Alenko ter Natašino predsedniško pivo
To epizodo s Kraljičevim SMS omenjam predvsem zaradi dejstva, ker je Bratuškovo ob branju tega sporočila ravno takrat fotografiral Jani Božič, v tistem času urednik portala »Pod lupo«. Ker naj bi pri tem šlo za kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil, so pristojne službe DZ ovadile Božiča, ki je bil nato obsojen na pogojno kazen, s tem pa tudi na životarjenje brez možnosti poklicnega udejstvovanja, zaradi česar se je nato preselil v Veliko Britanijo in začel na novo. Še tedanji predsednik režimskega Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik je ocenil, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politike problematično s stališča varovanja ustavne pravice svobode govora, ustvarja klimo strahu in morebitno samocenzuro. Obsodilna sodba in pogojna zaporna kazen v zadevi Janija Božiča sta zato za demokratično družbo sporni in zaskrbljujoči, je Stepišnikove besede takrat povzel spletni Večer.
Je pa Stepišnik ob tem opomnil, »da mora novinar, ko poseže v komunikacijsko zasebnost javne osebe, natančno utemeljiti javni interes za objavo«. Je morda Jani Božič tu preveč očitno dregnil v kačje gnezdo globoke države, ko je javno razkril nenavadno časovno relacijo med čestitkami, ki jih je dobila Bratuškova, ter njeno izvolitvijo? Na žalost ni znano, ali si je kateri od novinarjev upal vprašati Kraljiča, kako je vedel, da je Bratuškova že izvoljena. Tako kot ni znano, kdaj so v štabu Nataše Pirc Musar naročili t. i. predsedniško pivo z etiketami, na katerih se je pojavljala podoba takrat že vnaprej izbrane predsednice.
S tem se seveda že sama po sebi zastavlja neposredna odgovornost Državne volilne komisije kot izvajalke volitev, sploh če pomislimo, da je glavni dolgoletni šef te ustanove nekdanji poslanec LDS Dušan Vučko. A večji problem od soimenjaka legendarnih sarajevskih olimpijskih iger iz Orwellovega leta 1984 je v tem, da v DVK praktično ni nadzornih mehanizmov, preko katerih bi lahko imeli kontrolo nad pravilnostjo poteka volitev. Preprosto moramo verjeti, da je vse v redu. Tudi če ni. Kdor ne verjame v poštenost volitev, je lahko zelo hitro razglašen za ne-demokrata. Tako da gre pri tem pravzaprav za neke vrste zapovedano religijo, kjer je vera v poštenost volitev zapovedana dogma, v katero se ne sme podvomiti. Pa čeprav je že Stalin zelo iskreno povedal, da je najpomembneje to, kdo šteje glasove, ne pa, kdo kandidira.
Centralni komite iz gostilne
Vendar pa nasledstvo stare komunistične nomenklature v naši državi dejansko ne potrebuje volilnih goljufij, če ima dovolj izpopolnjen orwellovski inženiring človeških duš, ki temelji predvsem na močnem sistemu vsedržavne propagande in psihološkega »friziranja« ljudi. Kako je to izgledalo pri teh volitvah, smo denimo videli v primeru navodil »stricev« iz znane ljubljanske gostilne Pečarič (TUKAJ). In to morda tudi razloži, zakaj Pirc Musarjeva kljub svoji dejansko nesramno bogataško-tovarišijsko-kapitalistično-tajkunski klienteli ni v ničemer sporna za spodnji razred, ki komaj preživi iz dneva v dan. Kar ni nič novega, saj na podoben način zaupanje vzbujata še dva takšna primerka, to sta aktualni premier Robert Golob in ljubljanski župan Zoran Janković.
Morda se odgovor na to vprašanje skriva v podatku, da politični botri teh naštetih oseb preko propagandnega aparata uspešno »sestreljujejo rakete«, ki letijo iz sovražnikove smeri – očitki o bogatenju tako ustvarjajo dejansko nasproten učinek od želenega. Če boste vprašali kakšnega politično neukega volivca (in prav taki imajo v našem volilnem bazenu večino), bo slednji izrazil prepričanje, da bodisi NPM sploh ni bogata bodisi da morda je, a da to niti ni pomembno, saj tudi velik poslovni imperij, ki ga ima Donald Trump, ni bil moteč za pripadnike nižjega sloja v ZDA. Za takšne volivce je bilo pač privlačno to, da se splača potruditi za izvolitev prve predsednice (ne glede na to, kakšna je). In največ volivcev, tako moških kot žensk, se je s to nagonsko mentaliteto odpravilo na volišča obkroževat številko 2, medtem ko smo na Demokraciji s članki o vsebini iz težkega moralnega nahrbtnika nove predsednice dejansko prepričevali – že prepričane.
A ko smo že pri navodilih iz znane ljubljanske gostilne, velja spomniti na neko debelo knjigo, ki je izšla pred osmimi leti in je vzbudila veliko pozornosti. Gre za knjigo »Padle maske«, katere avtor je še vedno živeči Zdenko Roter, nekdanji profesor na FSPN/FDV, pred tem pa oficir Ozne, v času po letu 1990 pa glavni Kučanov svetovalec. V knjigi so tako opisani primeri, kako so se »strički« in »tetke« dobivali na tajnih sestankih po gostilnah in tam ves čas izdelovali propagandno strategijo, pošiljali ukaze naprej in tako tudi preko formalno demokratičnih mehanizmov dosegali, da so volivci samo potrjevali njihove odločitve. Na ta način so tako na položaj spravili Danila Türka, nekoliko se jim je ponesrečilo leta 2012, ko je bil Pahor premočan za Türka in nato še Marjana Šarca. A glavni cilj, da iz igre izločijo »nekoga z desne«, so vedno dosegli.
In ta igra se očitno nadaljuje še naprej. Kar je v heglovsko pogojeni mentaliteti soočanja teze z antitezo nekaj normalnega.
Se bomo še naprej ukvarjali z drobnarijami?
Nenavadno pa je, da osem let po izidu te knjige pomladna opcija (ki se povsem prostodušno razglaša za desno, kar je v našem prostoru de facto zmerljivka!) še vedno ni pripravljena tega reflektirati in primerno ukrepati, pa tudi analitiki dejansko modrujejo o manj pomembnih stvareh, češ ali ne bi morda dosegli preobrata na volitvah, če bi Anže Logar vnovčil politični kapital bodisi s prevzemom vodenja SDS bodisi z novo sredinsko stranko, ki bi vzela nekaj vetra iz jader tranzicijski nomenklaturi ter njenim »novim obrazom«. In seveda špekulirajo, da bi pa Logar morda vendarle zmagal, če… Če bi morda prej izstopil iz SDS?
A pozabite na to: propagandni aparat bi v tem primeru razširil govorico, da je bil izstop iz stranke le navidezen in del taktike, Logar pa je še vedno nekakšen »kripto-Janša«. Zato tovrstne špekulacije in ugibanja o tem, kaj bi bilo treba storiti, bolj spominjajo na ukrepanje vodstva neke zasebne trgovine, ki ima težave s poslovanjem, ker je pač nekonkurenčna (predraga) in ne ponuja dodane vrednosti, zaradi katere bi lahko uspešnejše delovala. In seveda lastniku predlagajo, naj ukrepa tako, da zamenja napis na trgovini, ki bo bolj privlačen za stranke – medtem ko poslovna strategija ostaja nedotaknjena.
Morda je ta primerjava nekoliko neposrečena, saj na prvi pogled namiguje na to, da imata pri nas oba politična tabora enake možnosti za zmago – kar seveda še zdaleč ni res. A tisto, kar pomladni tabor uničuje od znotraj, je mentaliteta. Bolje rečeno: navajenost na vlogo žrtve, ki na nek način uživa v tem, da jo pripadniki drugega tabora besno pretepajo, nato pa jih gre »špecat« vodstvu ustanove, ki jo vodijo pripadniki iste opcije (tj. Državnemu zboru RS). In zahtevajo npr. sklic nujne seje nekega odbora in predlagajo sprejem nekih (zelo splošnih) sklepov, za katere je že vnaprej jasno, da jih koalicija ne bo potrdila. Takšno ravnanje je pravzaprav bolj kot ne »žgečkanje nosoroga«, saj je parlamentarna procedura vedno orodje močnejšega (čeprav naj bi v teoriji demokratična procedura ščitila šibkejšo stran).
Manjka nam – radio
V pogojih vnaprej programirane kvazi-demokracije, kjer volivci samo (večinsko) potrjujemo odločitve skrivnega »cekaja«, je pač potrebno najprej spremeniti miselnost. Medtem ko so psevdo-levi privatizerji po medijih ugrabili tudi skoraj celoten civilnodružbeni prostor in z njim tudi polje oporečništva (kar se je zgodilo s počasnim odhodom t. i. novorevijaških korifej iz javnosti), se pri nas še vedno tolažimo, češ enkrat jim bomo že pokazali na voliščih, da smo močni. In tako se pravzaprav svaljkamo od volitev do volitev in si dopovedujemo »Zdaj pa res bo«. Pa čeprav nas vsaka nova grenka izkušnja postavi na realna tla. Ampak se po začetnem šoku spet tolažimo z besedami: »Bo pa na naslednjih volitvah boljše.«
Glavno breme pomladnega tabora torej ostaja v tem, da ni pripravljen kaj dosti vlagati v civilni in medijski sektor – denimo z vzpostavitvijo radijske postaje, ki bi pokrivala celotno območje države in bi postala nekakšen močan konkurent obstoječi Odlazkovi propagandni mreži. Žal se doslej to še ni zgodilo. Televizija (Nova24tv) in obstoječe spletne strani opozicijske usmeritve privlačijo predvsem politično ozaveščene Slovenke in Slovence, ki so pač v manjšini v primerjavi s tistimi, ki imajo raje sproščujoče vsebine in jih politika ne zanima, pač v slogu stare »vsegliharsko« usmerjene skladbe Čukov (»…eni beli, drugi rdeči, nč ni važn, sam’ da ‘mamo mir…«). Na tem področju je pomladni tabor v hudem zaostanku in ga ne bodo mogle rešiti nekakšne dolgočasne instant rešitve z novimi strankami. Namreč, novih strank smo doslej že nekaj imeli, izkušnje pa nas učijo, da če nova stranka ni »požegnana« iz »cekaja«, je v javnosti pač ni. Samo poglejte, kje je danes »Povežimo Slovenijo«… Praktično ne obstaja.
Za razliko od prej omenjene SDS še naprej obstaja, ampak bo ostala moteč faktor – razen če se pogrezne v stanje uležane SZDL-demokracije s »pluralizmom samoupravnih interesov«. Besedo »demokracija« (ter njene izpeljanke) so namreč partijci vsaj od leta 1958 skoraj vedno ponavljali v javnosti, še zlasti v osemdesetih letih. In praktično ne vidimo razlike med realno demokracijo in tedanjim (sprevrženim) pojmovanjem te besede.
Ali imajo torej volivci »vedno prav«? Če ima CK vedno prav, potem imajo/imamo volivci vedno prav, če potrdijo/potrdimo že sprejeto odločitev »stricev« v eni od gostiln. In to je bistvo naše dirigirane kvazi-demokracije. Nič čudnega torej, da nam skuša Golobova koalicija na RTV pripeljati enkrat že ukinjen SZDL-jev korporativistični model upravljanja, na katerega bi bil ponosen tudi razvpiti Benito Mussolini – Duče. Bomo na referendumu res tako naivni, da bomo z bencinom gasili požar spolitiziranosti? Če bo takšen model zmagal, potem predlagam, da nam premier lahko povsem demokratično časti pijačo: špricar z malinovcem…
