Piše: dr. Tomaž Kladnik
Jugoslovansko politično, predvsem pa vojaško vodstvo, ki je dejansko upravljalo z zvezno državo, se je v nadaljevanju vojnih aktivnosti in prvih večjih neuspehih v svoji vojni avanturi v Sloveniji iz zagate, v kateri se je znašlo, poskušalo reševati z načelom »palice in korenčka«.
Tako je 29. junija načelnik Štaba vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ in zvezni sekretar za ljudsko obrambo armadni general Veljko Kadijević v pismu predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu postavi ultimat, da mora slovenska teritorialna obramba do 9. ure nehati z napadi na jugoslovansko vojsko, deblokirati vojašnice in omogočiti vojski, da uresniči odloke ZIS.
Grožnje in zasedanje slovenske skupščine
Grožnje je nato javno, prek beograjske televizije, ponovil tudi načelnik Kontraobveščevalne službe JLA, general Marko Negovanović. Hkrati se je jugoslovanski general Andrija Rašeta v Ljubljani s slovenskim vodstvom dogovarjal o premirju. Zvečer so se po načrtu »Plebiscit« sešli vsi trije zbori Skupščine RS in sprejeli »Stališča Skupščine Republike Slovenije v zvezi s političnim in varnostnim položajem Republike Slovenije«. Podprli so stališče predsednika Predsedstva RS Milana Kučana, izrečene v Zagrebu, in pozvali Evropsko skupnost, da nemudoma pošlje svoje opazovalce v Slovenijo. Papež Janez Pavel II. pa je poslal telegram Milanu Kučanu, Franju Tuđmanu in Anteju Markoviću, v katerem je predlagal takojšnjo ustavitev spopadov.
Več: TUKAJ.
