Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Če se je še pred desetletji šolstvo in učitelje povezovalo s strahospoštovanjem in so bili otroci podvrženi tudi fizičnemu kaznovanju, ko so naredili kaj narobe, pa je situacija danes postavljena na glavo. Če so nekoč starši podpirali učitelje ter zaupali njihovim strokovnim odločitvam, pa so danes pogosto v vlogi brezkompromisnih zagovornikov, mnogokrat povsem zgrešenih idej in kapric svojih otrok, kar lahko vodi v absurdne situacije, povsem skregane z zdravo kmečko pametjo. Podobno kot pri vzgoji in v šolstvu, mediji in novodobna levica ustvarjajo alternativno resničnost na vseh področjih družbe.
V spodnjem videoposnetku je predstavljen primer zares skrajne, absurdne situacije, ki prikazuje kam lahko pripelje permisivna vzgoja in brezpogojno sledenje slehernim otrokovim “kapricam”, prikritim za slovito parolo “otrokovih pravic”. V posnetku so prikazani tudi “helikopterski starši”, ki otroka rešujejo iz njegove sleherne zagate. Vsa stvar na koncu pride tako absurdno daleč, da šolska strokovna komisija, učiteljico na koncu odpusti, pristranski mediji, pa nasedejo trditvam, da je 2+2 lahko tudi 22.
Videoposnetek z naslovom “Alternativna matematika” uvodoma prikazuje kako učiteljica ugotovi, da ima njen učenec težave s seštevanjem ter ga ob tem opogumlja, naj ne bo razočaran, saj je v šoli zato, da bi se nekaj naučil, ljudje pa se učimo iz napak, in da vsi delamo napake, s čimer pa se učenec ne strinja. On je namreč sveto prepričan, da je, kot že rečeno 2+2=22 in ne štiri, kot ga skuša prepričati učiteljica. Vse skupaj mu poskuša pojasniti tudi s pomočjo flomastrov, vendar pa se otrok zgolj upre, da je učenje učiteljice neumno, in da ima on absolutno prav, nakar samovoljno odhiti iz učilnice in mimogrede na tla podre lonček s pisali.
Otrokovo obnašanje je ves čas skrajno arogantno, kar kmalu postane razumljivo z ozirom na arogantnost njegovih staršev, ki pridejo na govorilne ure. Učiteljica poskuša pojasniti, da je povsem razumljivo, da so otroci včasih razočarani, ko se spopadajo s določenimi problemi. Ob tem pojasni, da so v razredu pisali test in za kakšno matematično nalogo je šlo ter kakšno napako je njihov otrok naredil. A kot kaže, starši prav tako ne razumejo, kaj naj bi njihov otrok sploh naredil narobe. Po njihovem prepričanju je otrokova matematična rešitev povsem na mestu, čeprav je mogoča zgolj ena in edina pravilna rešitev. Starša se ob tem jezita in sprašujeta učiteljico, če ima njunega sina za neumnega, kar učiteljica zavrne.
Oče otroka gre celo tako daleč, da vpraša učiteljico, kdo je ona, da si nekaj takšnega sploh drzne, mati pa učiteljico celo primerja z nacistko, podobno žaljiv pa je tudi oče, ki jo primerja z “malo brihtno potepuško ritjo” ter povpraša ali je “retardirana”, obenem pa vztraja, da je njihov sin Danny “svobodomiseln”. Učiteljica se odloči, da v takšnem pogovoru ne želi več sodelovati, za konec pa ji mati celo “primaže” klofuto ter jo imenuje za “kurbo” oziroma “psico”. Učiteljico naslednji dan obišče ravnatelj in ji očita spor s starši učenca ter zahteva, da se staršem opraviči, ob čemer učiteljica zgroženo odvrne, da jo je njena mati udarila. Učitelj zgrožen ponavlja očitke staršev, da je Dannyju dejala, da je podal napačno rešitev naloge. Vsa razumna pojasnila učiteljice ne zadostujejo, da bi ravnatelju dokazala svoj utemeljeni prav.
Situacija naposled privede do absurdnih protestov pred šolo uperjenih proti “pristranski učiteljici”. Izgredniki celo zahtevajo, da se učiteljica opraviči staršem za svoje ravnanje in jo sprašujejo, zakaj se je sploh lotila poučevanja, če pa “sovraži otroke”. Stvar pride tako daleč, da mora pred šolsko komisijo, ki ji za določen čas prepove poučevanje. Tudi v tem primeru vsa njena razumna pojasnila ne obrodijo sadov. Komisija ji ob tem ponudi priložnost, da ponovno premisli svoja “ekstremistična stališča”. Zvečer pa vse skupaj pristane še v novicah, kjer učiteljici očitajo kršenje otrokovih pravic. Lažno celo trdijo, da je napadla “nedolžnega” učenca zaradi njegovih osebnih pogledov, in ker naj bi bil njegov odgovor napačen. Nek televizijski voditelj pa jo javno celo vpraša, zakaj ne gre v komunistično Francijo, če tako zelo sovraži ZDA.
Ob tem prejme telefonski klic. Iz šole ji sporočijo, da je za dobro vseh najbolje, da jo odpustijo ter jo hkrati povabijo, da se še enkrat oglasi v šoli, in da ne želijo, da bi še naprej “radikalizirala” njihove učence. Ob njenem prihodu v šolo jo pričaka skupina novinarjev skupaj z ravnateljem, ki se opravičuje, da mu je “žal”, da se je stvar tako iztekla, in da je vse, kar je želel zgolj to, da bi bila bolj “odprtega duha”, na kar ga ona vpraša, če se to nanaša na matematiko in akademsko integriteto. Ravnatelj pa ji na to odvrne zgolj to, da je bila “posvarjena”. Se je pa strinjal, da je potrebno izpolniti finančne obveznosti do nje, in sicer dva tisoč dolarjev za njeno zadnje plačilno obdobje in dva tisoč dolarjev za tekočega, kar skupaj znaša štiri tisoč dolarjev. Ravnatelja ob tem pusti odprtih ust, ko mu odvrne, da je to v resnici 22 tisoč dolarjev.
