Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)
V oddaji Intervju je profesor s Fakultete za družbene vede dr. Igor Lukšič, nekdanji minister za šolstvo in predsednik stranke SD komentiral zadnje dogajanje v slovenski politiki. O “veliki delitvi desnice”, ko je predsednik NSi Matej Tonin dejal, da z Janezom Janšo ne bo več stopil v koalicijo, o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Anže Logar zamenjal Janšo, do absurda, da je Robert Golob šel v predsedniške volitve s kandidatko (Marto Kos), ki sploh ni šla na volitve, njegov drugi kandidat (Milan Brglez) je izgubil, zmago pa je razglasil na Nataši Pirc Musar, ki sploh ni bila njegova kandidatka. Spregovoril je tudi o Loredanovih grožnjah in medijskem preobratu ter o tem, da SDS na volitvah ni bila poražena, ampak okrepljena. “Problem SDS in Janeza Janše je ta, da je to tako močna grupacija, edina v Sloveniji, da ogroža vse ostale. Zato vse ostale kličejo vkup, da bi omejili to njegovo moč, ki je ne znajo ustaviti.”
O “velikem sporu”, kot so ga poimenovali v medijih, je Igor Lukšič dejal, da so tovrstni spori vgrajeni v strukturo slovenske družbe. “Ne le na desnici, tudi na levici obstaja več frakcij, ene od teh so zelo močne, ene tako zelo, da so organizirane v stranke. Imeli smo SLS in Slovensko krščansko demokracijo, ki sta bili v zdravi napetosti, včasih v sporu, ene so bile celo v opoziciji, ko so bile druge na oblasti. Nekaj takega se nam sedaj dogaja in to za slovensko politično sceno ni nič slabega.”
Pri NSi ne gre le za ideološko pozicioniranje stranke, ampak tudi za pozicije, do katerih so se dokopali v času Janševe vlade
“Kar se s Matejem Toninom dogaja – potem ko se je prejšnja predsednica Ljudmila Novak zelo trdno postavila v odnosu do Janeza Janše, se je Tonin pojavil bolj proti sredini in je to sredinskost poskušal negovati,” pravi Lukšič. Po volitvah v Šarčevi vladi je bil celo v igri za vlado in takrat pokazal, da je sogovornik, medtem ko Janša ni bil povabljen. Takrat se ni odločil, da bi šel v vlado in je sredinskost še naprej skušal negovati, se distancirati od tega, kar je počela SDS, tudi kritiziral vlado, ampak bil pripravljen iti v vlado. Šarčeva vlada je propadla, takrat se je moral odločiti, ali gre v vlado Janeza Janše ali ne, je zgodovinsko obnovil Lukšič in dejal, da meni, da je šla ta sredinskost takrat po zlu. “Zdaj ko je Janša tako zelo demoniziran, si Tonin skuša reševati pozicije, do katerih se je dokopal v Janševi vladi, zlasti v gospodarstvu, in te bi rad obdržal. Ne gre le za pozicioniranje stranke ideološko, ampak tudi za interes ljudi, ki so v času Janševe vlade prišli na pozicije in bi jih radi obdržali. To ni nič nekaj novega, to se dogaja in niti ni slabo.”
Tonin dela uslugo Golobu in tvega v odnosu do članstva
S tem pomagajo tudi Robertu Golobu, pravi Lukšič, saj da bo sedaj lahko lažje brzdal ultralevičarske poteze v vladi. “Vedno bo imel v rezervi Novo Slovenijo, ki jo bo lahko uporabil pri glasovanjih ali jo celo povabil v vlado“. Vseeno pa se mu zdi to tvegana poteza v odnosu do članstva. “Je pa Tonin dojel, da se je Golobova pozicija utrdila po referendumih. Če hoče NSi ohraniti pozicije, ki jih je dobila v Janševi vladi, ali vsaj delnih (Golob je temu nakonjen), mora iti v to, kar so naredili. Sicer pa smo videli, da jim članstvo ne zameri teh silnih nihanj”.
Levica bo zaradi tega plačala visoko ceno
V medijih se stranka SDS pojavlja kot “večna” poraženka v državnozborskih, predsedniških volitvah in referendumih, čeprav je vedno na prvem ali drugem mestu po številu glasov. Nikoli ni bila takšna poraženka kot SAB ali LMŠ. Zakaj pripisovanje poraženec stranki, ki ni najšibkejša? “To je gotovo eno ključnih vprašanj slovenske politike za njeno razumevanje in ločevanje razumevanja slovenske politike od politične bitke. Legitimno je, da v politični bitki, če si za en glas zmagal, razglasiš nasprotnika za velikega poraženca, da bi ga demoraliziral, z njim pa tudi njegovo članstvo, kot sedaj vidimo, da naj razmislijo o zamenjavi Janeza Janše.” To je legitimen del politične bitke, pravi Lukšič. Problem za slovensko politiko, tudi za slovensko levico, pa je miselna lenoba, ki jo sproducira ta politični kontekst in politična bitka.
SDS ni poražena, ampak okrepljena; Janševe moči ne znajo ustaviti
Janez Janša je vstopil v novodobno politiko leta 1993 v stranko, ki se je komaj uvrstila v parlament. Od takrat je širil svoje politično telo, v glavnem gre za širitev ali majhen padec, pravi Lukšič. “Če gledamo na rezultate, to ni bil poraz, to je bila okrepitev pozicije, hkrati pa ima vsak poraz elemente za ošibitev. Problem SDS in Janeza Janše je ta, da je to tako močna grupacija, edina v Sloveniji, da ogroža vse ostale. Zato vse ostale kličejo vkup, da bi omejili to njegovo moč, ki je ne znajo ustaviti. In rezultati vseh drugih sorazmerno neorganiziranih sil v Sloveniji kažejo, da so Janšo in SDS omejili, to je lahko “fajn”, a ni zadosti.”
“Golob se bo moral soočiti z dejstvom, da Janša v resnici dobiva”
Vse, kar zna leva sredina narediti, so protesti, popolno zanikanje, kar počnejo, odklanjanje sodelovanja, kar je Janša večkrat ponujal, je prepričan Lukšič. “Vidimo pa, da Janša v resnici dobiva – telo je politično konsolidirano, dobro organizirano, funkcionira in zato se bo leva sredina, sedaj Golobova vlada, morala soočiti s tem dejstvom, političnim dejstvom, ki ga je treba upoštevati. Ali boš od 20 do 40 odstotkov volilnega telesa rinil na obrobje ali pa ga boš skušal vključiti v pomemben faktor v vlogi opozicije, ki se jo spoštuje, ali v vlogo sodelavca, ki zna opozarjati na neke stvari, ki ti uidejo iz fokusa.”
Kakšna bi bila prihodnost stranke SDS, če bi jo prevzel Logar?
Predsedniške volitve so drugačne kot državnozborske, pravi Lukšič. “Posameznik lahko več doseže, kot da ima stranko za seboj. To se je tudi pokazalo pri Borutu Pahorju.” Dejal je, da ne deluje tako, da lahko glasove, ki jih je nekdo prejel kot posameznik, kar preneseš v stranko. Podal je primer Zorana Jankoviča kot župana, ki je na državnozborskih volitvah zmagal, a se potem ni niti uvrstil v parlament na naslednjih volitvah. “Ti imidži ne tečejo mehansko. Ko si v igri nepoznan material, je rok trajanja eno leto, potem se začne razkrajanje lika in uspeha. Pri Janši je zanimivo to, da je trideset let tu, še zmeraj vztraja, njegova stranka pa je vedno pri vrhu.”
“Golob je šel v predsedniške volitve s kandidatko (Marta Kos), ki sploh ni šla na volitve, drugi kandidat, ki je izgubil (Milan Brglez), je dobil je le 15 odstotkov glasov, in potem je razglasil zmago na kandidatki, ki je zmagala (Nataša Pirc Musar). V klasični politiki bi to izpadlo smešno. V Sloveniji pa je ta antijanšistična drža močna. Pri Golobu je to izpadlo kot zelo dobro”. Kot opazovalcu se mu zdi to zelo čudno, je dejal in dodal, da medtem ko je Anže Logar “vzrastel” ob Janši in se eno leto pripravljal na predsedniške volitve, je na drugi strani pri Golobu kandidat “priplaval” in si ga vzel za svojega. “Povsem drugače je, če delaš na človeku 20 let in predstaviš, “to smo mi.”
Lukšič je tudi komentiral grožnje Danijela Bešiča Loredana na Golobov ukaz in vlogo medijev pri obratu. Več o tem si oglejte v oddaji.
