Piše: Gašper Blažič
V zadnjem času se v medijih spet pogosteje oglaša zadnji partijski šef Milan Kučan. Kar je glede na stisko, v kateri se je znašla sedanja koalicija, razumljivo. Pomenljivo je tudi, da se je oglasil ravno v času obletnice slovenske osamosvojitve.
Slovenska »uradna« različica osamosvojitve Milanu Kučanu še vedno pripisuje glavno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, kar seveda daje dodatno težo Kučanovim sedanjim političnim ocenam ter povečuje njegov vpliv na javno mnenje. Toda doslej je bilo razkritih že nič koliko dejstev, ki kažejo na to, da Kučanove precej odkritosrčne besede o tem, da odcepitev ni Kučanova intimna opcija, niso iz trte izvite, prav tako ne vzete iz konteksta. Prav nasprotno.
Od »liberalnega« partijskega šefa do »jugoslovenarja«
Kaj je dejansko ozadje vsega tega? Leta 1986 je Kučan kot predstavnik mlajše generacije postal predsednik CK ZKS z navidez liberalnejšo politiko. Ker je bil pod vplivom svojega mentorja Staneta Dolanca, je bil tudi zelo projugoslovansko usmerjen. Zagovarjal je sicer reforme, vendar v okviru ohranitve SFRJ ter socializma, kar je pokazala tudi Temeljna listina, ki je nastala kot režimski odmev na Majniško deklaracijo. Brž ko je leta 1990 postal šef predsedstva RS, pa je zamižal pred prisilnim razoroževanjem TO, ustavil ga je šele takrat, ko je JLA pobrala večino orožja. V obdobjih, ko je Demosova vlada zašla v krize, se je celo pred javnostjo postavljal kot glavni motor osamosvojitve, čeprav je osamosvojitvene procese skušal ves čas ovirati. Tudi njegove izjave na dan plebiscita so to pokazale, saj je imel na ta dan precej kisel obraz in je izražal upanje, da se bomo čim prej vrnili k vsakdanjim opravkom. Bil je tudi podpisnik razvpite deklaracije za mir, ignoriral je prvi javni postroj TO, tudi kasnejšo vojaško vajo Premik ’91, itd. Vse to ga je postavljalo na napačno stran zgodovine.
Na dan osamosvojitve šokiral javnost
Bolj malo ljudi pa ve – in o tem sta v eni od julijskih oddaj Kdo vam laže govorila Boris Tomašič in Janez Janša – da je Kučan celo na dan osamosvojitve 25. junija 1991 pripravil govor, v katerem je navijal za novo Jugoslavijo. »Upam, da so zdaj končno jasne, tudi tistim, ki so ob plebiscitu in po njem vse do nedavnega Slovence zapeljevali z oznanili o hitrem mednarodnem priznavanju. Upam, pravim, upam zaradi tega, da bi namesto lažnega upanja spet vsi skupaj dali prednost tistemu trdnemu delu, ki nas je pred časom, še davno pred padcem berlinskega zidu, naredilo veliko bolj evropske, ostaja Republika Slovenija tudi naprej odprta za poskuse preverjanja možnosti za oblikovanje nove skupnosti republik dosedanje SFRJ, ki pa mora biti bistveno drugačna od dosedanje, ker je to lahko le skupnost suverenih držav.« Za ta stavek se mu je posebej zahvalil tudi skupščinski predstavnik JLA Milan Aksentijević. Za evfemizem »skupnost suverenih držav« pa je bilo jasno, da je bilo to pri Kučanu le drugo ime za Jugoslavijo, medtem ko je Demosova vlada to uporabljala v stikih s tujimi diplomati kot dokaz, da ne gre za nasilno odcepitev, pač pa za sporazumno razdružitev. Skratka, več kot dvojna igra nekdanjega partijskega šefa.
Posnetek ne laže:
Celotna oddaja je na voljo tukaj: