Leto mlatenje prazne slame in plasiranja populističnih primitivizmov. Od Vlade in vladanja, ki jo povezuje le paranoični antijanšizem, pa nič oziroma bore malo.
Vlada Marjana Šarca prvo leto mandata končuje s prepričljivo »pozitivno« oceno volivcev, kar se po letu 2003, od vlade Antona Ropa, ni posrečilo nobeni izmed petih »vmesnih« ministrskih ekip, pa čeprav si bile dosti bolj normalne kot je ta. To je pravzaprav nenavadno, saj Šarčeva vlada ni izpolnila skoraj nobene od obljub iz koalicijskega programa, v njej so bili zamenjani že štirje ministri (trije zaradi takšnih ali drugačnih afer ali neumnosti kot bistvene sestavine njihovega vedenja če že vladanja ni bilo ), koalicijske stranke so nenehno, nemara celo vedno bolj sprte med seboj, spopad za položaje v državni »interesni sferi«, (beri vrtičkov) in javna naročila med strankami ter klientelističnimi skupinami za njimi pa je videti neusmiljen, kjer on sam igra pagliaccota, ki samo »gopca« in vabi in se meni z navideznim grešnikom, ki mu mora poročati. Bistva, ali ozadja ter strica ali tete z konkretnim imenom pa pusti pri miru. Kvečjemu ga oni »ežednevno«, vsak dan spomnijo, da je on tam zato ker so oni tu. Nekaj od tega bolj, nekaj manj – a vseh pet vlad pred sedanjo je takšna bilanca v očeh volivcev nepopravljivo zaznamovala. Njega pa zaznamuje »naročena« priljubljenost ter prva mesta na listah popularnosti.
Ne pa tudi Šarčeve vlade. V čem je »skrivnost« njene priljubljenosti?
V polnosti njihovega praznega, ne vsebinskega pristopa. To jih dela »popularne«. Zadovoljujejo tisti del svojih volivcev, ki so iz kapricioznosti, nasprotovanja zaradi nasprotovanja, so dali njemu in njemu podobnim svoj glas da ne bo slučajno kdo, ki zna in zmore več kot on-i. Če bi se pošalil v slogu »Marjana Šarca« iz humorističnega vložka na Radio 1, je rekel, da je » ta let t’ko hit’r minu, da se ni dalo n’č nardit« in pa da » hvala bogu da je t’ko ane, sicer bi pa morebit’ še kej več škode nared’l«. To pa je pravi vzorec vladanja, nakladanja, populizmov in še kar nekaj »izmov« iz njegovega repertoarja.
Da bi to »uspešnost« ohranil je bil pri vseh menjavah ministrov, po tistem je uspelo uničiti vsak nekaj milijončkov proračunskega denarja, se toliko sukal okoli samega sebe da je ulovil časovnico, da je lahko ujel vlak bonitete iz delovanja da je zvozil zamenjani do naslednjega »joba« ali kakšne druge bolj zaledne službe, ki ni nič manj plačana kot ministrska. On to zna, namensko nevednega se dovolj dolgo delati, če pa ne pa mu prišepnejo.
Zamenjal je štiri orto drugoligaše, Prešička, Bandellija, Lebna, Fakina za štirje, ki so prišli iz politične regionalne lige in sicer z Pozničem, ki je v vsakem primeru regionalec in »poznič« v življenju in v delovnem smislu, glede na impozantno delovno dobo polnih 13 let ob nastopu funkcije pri dobrih 60 let, pa še ta koritarska in tipično za levičarje, ki pretakajo iz votlega v prazno ves čas. Sledi Bandelli, ki je miselni svoj domet izrabil za grožnjo z pozicijo ministra, da ureja svojo Komensko latifundijo. Fakin je dovolj dolgo zdrav da je lahko delal cca šest mesecev, je zbolel takoj za tem, dobil »politčno« odpravnino in spet postal zdrav, kako priročno, kaj ne? Nasledil ga Aleš Šabeder, poznavalec semen , hortikulture, hrane za male živali, kar je bila prvovrstna referenca za postati najprej direktor UKC Ljubljana, kmalu za tem pa Minister za zdravje. In naenkrat smo vsi zdravi ker bolni ne smemo biti, glede na strokovno in finančno podkrepljen resor ki ga vodi. Vodi ga do končnega razsutja in sesutja. »Dobro« mu gre.
Nadaljevanje preberite na POVEZAVI.
