Piše: Samo Vidovič
Z gospodom Valentinom Inzkom, nekdanjim visokim predstavnikom ZN za Bosno in Hercegovino, smo se marca pogovarjali o njegovi diplomatski poti, njegovem delovanju v BiH, famoznem non-paperju, vojni v Ukrajini, argentinskih in koroških Slovencih, športu.
Demokracija: Za vami je dolgoletna zelo uspešna diplomatska pot. Kako bi jo na kratko ocenili?
Inzko: Diplomacija je eden najbolj fascinantnih poklicev. Srečaš ljudi, ki jih ne bi nikoli srečal, kot so predsednik Clinton, njegova soproga Hillary ali pa Vladimir Putin. Presenetljivo pa je, da celo v najbolj oddaljenih kotičkih sveta, kakor recimo v Mongoliji, kjer sem služboval za Združene narode štiri leta, najdeš zanimive in dobre ljudi, predvsem med »preprostimi«. Družiti se z njimi je največja nagrada, ki si jo lahko predstavljaš.
Demokracija: Zadnja leta ste kot visok predstavnik Združenih narodov delovali v BiH; najbrž vam je bilo težko delovati med tremi različnimi entitetami, kjer ste nekako morali zadovoljiti vse tri oziroma se niste smeli zameriti nobeni.
Inzko: Seveda ni bilo lahko. Če je v Ukrajini do sedaj nekaj tisoč mrtvih, kar je strašno, je bilo samo v Sarajevu ubitih več kot 11.000 prebivalcev, v celotni Bosni pa okoli 100.000. Vse tri armade so imele kakih 400.000 vojakov, ki jih je bilo treba razorožiti. Jasno je, da v takih okoliščinah ni bilo lahko. Ampak da ponovim. Med Bošnjaki, Hrvati in Srbi je ogromno dobrih ljudi, med katerimi imam veliko prijateljev. Manj pa med politiki.
Demokracija: Kdaj vam je bilo na tej funkciji v BiH najtežje? Na kaj ste najbolj ponosni?
Najtežje je bilo videti, kako med predstavniki treh narodov ni zaupanja, kako se ne izkoriščajo vsi potenciali Bosne in Hercegovine in kako zato predvsem mladi in talentirani množično zapuščajo državo. Bosna bi lahko bila mala Švica, Hercegovina v isti državi pa mala Kalifornija. Država je dva in pol krat večja od Slovenije, je pa gospodarsko daleč za njo. Tu ne gre samo za sposobne ljudi, ki delajo čudeže. Gre za to, da ni pravne gotovosti, da je korupcija navzoča povsod, da ni politične stabilnosti, ki je potrebna za investicije.
Najbolj ponosen sem, da sem odgovoril na kakih 9.000 pisem državljanov, ki so iskali pomoč pri meni, v mojem uradu, na višji ravni pa sem ponosen, da mi je do precejšnje mere uspelo braniti državo in državne ustanove. Recimo državno centralno banko, državno volilno komisijo, državno lastnino, državno ustavno sodišče, državno davčno upravo, Visoki državni sodnijski in tožilski svet, skupno armado in celo državno elektroenergetsko omrežje. Vsa ta področja so bila pod stalnim pritiskom Milorada Dodika, ki je v različnih funkcijah hotel omenjene pristojnosti prenesti v Republiko Srbsko, v Banjaluko. Treba je vedeti, da je Dodik politik brez značaja, saj je v prejšnjih letih glasoval za pristojnost države na vseh omenjenih področjih. Na to sem ponosen, saj je država še vedno zelo krhka in njenim kompetencam nasprotujejo z različnih strani. Zato jo je bilo treba braniti!
Ponosen sem pa tudi na svojih 25 nastopov pred Varnostnim svetom OZN, kjer sem svaril mednarodno skupnost, jo rotil in opozarjal, da mora posvetiti več pozornosti Bosni in Hercegovini. Za sabo imem kakih 200 obiskov v glavnih mestih sveta in samo v Nemčiji sem bil dvanajstkrat, od tega štirikrat v kabinetu Angele Merkel, ki sem jo osebno srečal dvakrat. Tema je bila vedno ista. Ne pozabite na Bosno in Hercegovino.
Demokracija: Tik pred odhodom iz Sarajeva ste sprejeli sklep, pri katerem ste v kazenski zakonik vključili zanikanje genocida in odlikovanja vojnih zločincev za kazniva dejanja. Verjetno ste dolgo razmišljali o sprejetju tega sklepa, ki je povzročil burne reakcije na vseh treh straneh?
Inzko: Zares, dolgo sem premišljeval. Hkrati sem pa hotel dati domačim politikom priložnost, da sami sprejmejo tak zakon. Vendar do tega ni prišlo, vsi poskusi so se izjalovili, hkrati pa je prišlo do eskalacije poveličevanja vojnih zločincev in zanikanja genocida. Šolski razredi so se slikali pred grafiti vojnih zločincev. Moral sem ukrepati. Na drugi strani pa sem moral počakati na pravnomočne obsodbe v primerih Radovan Karadžić in Ratko Mladić. Mladić je bil recimo pravnomočno obsojen šele 8. junija 2021. Prej nisem mogel ukrepati. Odločitev je torej bila civilizacijska, osnovana na mednarodnih normah in načelih, recimo onih o prepovedi zanikanja holokavsta. Veliko mi je zato pomenila podpora Mednarodnega komiteja Auschwitz ali pa Svetovnega judovskega kongresa. Bila je pa to tudi odločitev moje vesti. Ne bi mogel mirno spati brez te odločitve. Na dan podpisa sem odšel ob petih zjutraj v Srebrenico in sem imel notranji dialog z osem tisoč fanti in možmi, ki so tam pokopani, oz. kjer so pokopani ostanki njihovih trupel. Včasih se je našla samo noga ali lobanja. Po metodi DNK se je potem določilo, čigavi so posmrtni ostanki. Po tem obisku v Srebrenici ni bilo več dvomov. Podpisal sem zakon. Pri diplomatih nisem imel veliko podpore, vendar moraš v življenju včasih narediti to, kar je prav.
Demokracija: Kaj se je v BIH spremenilo na bolje od vašega prihoda leta 2009 do vašega odhoda lani?
Inzko: Kot sem že omenil, se je do neke mere posrečilo obraniti državo in njene institucije ter dokazati, da je politični in pravni boj proti njihovi obstojnosti brezploden. Pri Varnostnem svetu OZN mi je uspelo tudi to, da tematika Bosne in Hercegovine ni padla v pozabo. Ne smete pozabiti, da obstajajo starejši konflikti, kot je Bosna, mlajši konflikti in predvsem večji konflikti. Med njimi pa se odvijajo neke vrste tekmovanja. Sirija je ta čas pozabljena, v ospredju je seveda Ukrajina, vendar je tudi Balkan deležen vedno več pozornosti. Še nikoli zadnjih 5 do 7 let ni bilo toliko politikov na obisku v Sarajevu.
Najlepši spomin pa me veže na leto 2010, ko sem bil tudi posebni odposlanec Evropske unije v Sarajevu in ko smo dosegli brezvizumski režim za vstop v Evropo za vse prebivalce Bosne in Hercegovine. To je bil pravi praznik!
Demokracija: Kaj se bo z BiH dogajalo v prihodnje? Bo ostala država treh enakopravnih entitet ali se bo razbila na več etničnih držav?
Inzko: Bosna se ne bo razbila in s proaktivno pomočjo mednarodne skupnosti se bo razvila v normalno državo, ki bo spet živela po starih tradicijah. Ne pozabimo, da so v Bosni pred 500 leti sprejeli Jude, ki jih je pregnala Španija. Bosna in Hercegovina je bila vedno kraj, kjer so v miru skupaj živeli judje, pravoslavci, katoličani in muslimani. Mala Evropa. To bo spet mogoče. Ampak ne z mednarodno skupnostjo, ki deluje neodločno.
Demokracija: Veliko prahu je lani v Sloveniji dvignil tako imenovani non-paper, neuradni diplomatski dokument. Nekateri so trdili, da je bila v njegovo nastajanje vmešana tudi slovenska vlada. Vi ste nazadnje razkrili pravega avtorja non-paperja, člana ameriške tajne službe CIA Stevna Mayerja.
Inzko: Dejansko ne razumem, kako je bilo mogoče kriviti slovensko vlado za nepapir tega sodelavca CIA. Steven Mayer je bil namestnik vodje oddelka CIA za Balkan v vladi Donalda Trumpa in njegovo glavno področje zanimanja sta bila Srbija in Kosovo. Zagovarjal je premikanje meja, kar bi bil zelo zelo nevaren razvoj. Vzemite samo Vojvodino, kjer živi 15 narodov, ali pa Sandžak v Južni Srbiji. Meje se ne smejo spreminjati niti za milimeter, morajo pa postati nevidne.
V daljni prihodnosti, ko bodo vsi narodi Balkana pod isto streho EU, velika Albanija, Velika Srbija ali Bosna ne bodo noben problem. Tako kot Tirolska, ki obstaja iz treh delov – iz Južne Tirolske, Severne Tirolske in Vzhodne Tirolske – z glavnim mestom Lienz. Ena regija, ampak brez premikanja meje.
Demokracija: Nekateri, predvsem levo usmerjeni časopisi in portali so za nastajanje tega dokumenta obtožili tudi slovenskega premierja Janeza Janšo, ki je aprila lani v telefonskem pogovoru obvestil bošnjaškega člana predsedstva BiH Šefika Džaferovića, da ne obstaja non-paper, ki bi ga bilo mogoče povezati s slovensko vlado. Vendar je bila škoda že narejena, saj so te medije povzemali tudi v tujini, v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem. Ko ste vi objavili pravega avtorja non-paperja, so se te obtožbe nehale. Zakaj mislite so to počeli?
Inzko: Najprej bi ti morali iti v arhive in pogledati, od kod ta non-paper, star sedaj že štiri leta. Potem bi se šele smeli oglasiti. Verjetno pa so hoteli škodovati slovenski vladi in njenemu predsedniku. Slišim tudi, da nekateri nasprotujejo obisku predsednika vlade Janeza Janše v Kijevu. Res je bil po besedah direktorja ukrajinskih železnic nepreviden poljski premier Morawiecki, ki je prehitro twittal o tem obisku, ko so trije predsedniki vlad članic Evropske skupnosti še sedeli v vlaku za Kijev. Janša je kot nekdanji obrambni minister vedel, kako nevarno je to.
Vendar je obisk sprožil zanimanje po vsem svetu in vse televizijske postaje so vrtele poročila o njem, predvsem CNN. Najuglednejši nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung pa je v posebnem uvodniku obisk označil za pogumnega.
Najpomembnejša pa je bila reakcija ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Prisrčno se je zahvalil trem predsednikom vlade in poudaril, da bi bilo najhujše, če bi Ukrajino pustili samo, jo pozabili.
Podobne občutke so imeli tudi slovenski politiki za časa vojne za samostojnost pred tridesetimi leti. Vsak obiskovalec je bil dobrodošel, od koroškega deželnega glavarja Christofa Zernatta do Erharda Buska ali Aloisa Mocka. In seveda nemškega ministra Genscherja. Prijatelje prepoznaš predvsem v stiski. Ko si na svetu sam.
Demokracija: Kako se bo po vaše razpletla ruska agresija na Ukrajino?
Inzko: Tragična, bratomorna vojna se bo končala z zmago Ukrajincev. Predsednik Putin je mislil, da bo pokoril Ukrajino v 24 urah, pa je ni uspel nadvladati niti v 24 dneh in z vsakim dnevom se situacija za Putinovo armado slabša. Predvsem pa se strahovit, 60 kilometrov dolg konvoj tankov ruske vojske ni nikamor premaknil, se upočasnjuje ali celo nazaduje. Edino, kar »napreduje«, je grozansko in strahopetno bombardiranje nekaterih mest iz daljave, predvsem v Mariupolu. Pa tudi drugje. Ne glede na vojaški poraz pa je Putin že sedaj izgubil stik z vojno in javnomnenjsko konfrontacijo. In če misli, da Ukrajinci niso narod, potem je on omogočil, da se prav zdaj na starodavnih temeljih rojeva moderna ukrajinska država.
Nisem vojaški strokovnjak, vendar je predvsem utemeljitev napada na Ukrajino popolnoma absurdna – češ da je treba demilitarizirati Ukrajino. Zakaj sploh? Ali nima vsak pravice, da brani svojo hišo, državo? Naj Putin začne z demilitarizacijo in dobrim zgledom kar doma v Rusiji ali pa naj predlaga demilitarizacijo vsega sveta pri Združenih narodih, ampak ne pa z invazijo na Ukrajino. In kako demilitarizirati državo z bojnimi sredstvi, z napadom na soseda? To je v nasprotju z vsako logiko.
Druga utemeljitev je prav tako absurdna, da je namreč treba denacificirati Ukrajino, ko ves svet ve, da je predsednik Ukrajine judovskega rodu, ki je izgubil v drugi svetovni vojni zaradi nacizma kar nekaj sorodnikov v holokavstu. In če bi bilo vse res, kdo daje Putinu pravico, da uničuje mesta in ubija ljudi v drugi državi? V imenu koga? V imenu velikega ruskega sveta? Vse se bo končalo na žalost po strašnih žrtvah, tako kot med Davidom in Goljatom, končalo se bo tako kot za Američane v Vietnamu in Ruse v Afganistanu. Ali tako kot v nekdanji Jugoslaviji. S porazom navidezno močnejšega.
Demokracija: V pomoč Ukrajini se zelo aktivno vključuje slovenski premier Janez Janša. Kako vidite to njegovo prizadevanje za pomoč Ukrajini?
Inzko: V pomoč Ukrajini se je zelo aktivno vključila vsa Evropska unija in tako tudi Slovenija ter njen predsednik vlade Janez Janša. Je pa Janša verjetno edini aktivni politik v Evropi, ki ima kot nekdanji minister za obrambo za sabo konkretne in uspešne vojne izkušnje, saj je kot rezultat vojne Slovenija postala samostojna država. Slovenija je bila vojaško in politično uspešna. Jugoslavija je razpadla. Te izkušnje in analize lahko premier Janša da na razpolago Evropi, Natu, konec koncev pa tudi Ukrajini. Zato se je predsednik Ukrajine Zelenski Janši tudi osebno zahvalil za njegovo pomoč in njegov obisk v Kijevu. Vojne v Ukrajini še ni konec, ampak jasno je, da bo svet po tem tragičnem konfliktu drugačen.
Demokracija: In še za konec. Vseskozi ste se zavzemali za pravice koroških Slovencev. Kako ocenjujete zdajšnje stanje slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem?
Da bom kratek. Raste naša samozavest, naša kvaliteta, imamo »naše« ljudi na položajih, o katerih si niti sanjati nismo upali. Recimo novi koroški škof je koroški Slovenec, tudi direktor v Burgtheatru na Dunaju, največjem gledališču nemškega govornega območja, Martin Kušej je ponosen na svoj slovenski izvor, imamo vrsto univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, pedagogov, odličnih pravnikov, absolventov v Oxfordu ali na Harvardu in drugje in zanimanje za slovenščino raste. Na žalost pa številčno nazadujemo …
Demokracija: Ob stoti obletnici koroškega plebiscita leta 2020 se je avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen opravičil koroškim Slovencem za vse krivice, ki so jim bile storjene. Kaj vam kot koroškemu Slovencu pomeni njegovo opravičilo?
Inzko: Že pred njim se je na neki spominski prireditvi ob 70. obletnici izseljevanja koroških Slovencev leta 2012 za vse krivice opravičil nekdanji koroški škof Schwarz, 2020 pa še avstrijski predsednik. Opravičil se je pa tudi za vse zamude. Mnogo navzočih ali pa pred televizijskimi zasloni je izbruhnilo v jok, saj predvsem preživeli izseljeni niso pričakovali take geste. Na žalost pa nobenemu ni prišlo na misel, da bi storjeno škodo popravil.
Omamo npr. manj kot 200 krajevnih napisov, po podpisu državne pogodbe leta 1955 bi jih bilo kakih 800, če vzamemo kot osnovo odločitev avstrijskega ustavnega sodišča 10-odstotni delež Slovencev.
Demokracija: Zdi se, da se je v zadnjih letih politična klima na Koroškem spremenila, da je drugače, kot je bilo na primer v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kakšen občutek imate vi, ki ste vse to ves čas aktivno doživljali kot predstavnik manjšine? Je sožitje dveh narodov sedaj boljše?
Inzko: Sožitje je mnogo boljše, vzdušje je boljše in tradicionalno nemško nacionalno usmerjene organizacije so vedno šibkejše ali pa so navidezno celo menjale kurs tako kot Koroška domovinska služba, »Kärntner Heimatdienst«. Niso pa pripravljene vsaj deloma popraviti škode. Recimo Heimatdienst je sodeloval leta 1958 pri brutalni ukinitvi obveznega dvojezičnega osnovnega šolstva na Južnem Koroškem. Tedaj je padlo število tistih, ki obiskujejo tudi pouk v slovenščini, s 13.000 na 1.200. Heimatdienst bi recimo lahko zahteval, da se ta obvezni dvojezični pouk spet uvede. Pa nič.
Demokracija: V zadnjih desetih letih se je predvsem iz gospodarskih razlogov na Južno Koroško preselilo več ljudi iz Slovenije, tudi cele družine. Vendar se zdi, da se nekako ne vključujejo preveč v družbeno-politično-kulturna dogajanja Koroških Slovencev. Bi se lahko to spremenilo?
Inzko: Imate prav in nekako ne razumemo, kaj se dogaja v glavah teh sicer dobrih ljudi. Verjetno hočejo biti predvsem dobri Avstrijci. Ampak zato ni treba biti samo nemško govoreč. Lahko si tudi Gradiščanski Hrvat, Rom, Madžar pa hkrati dober Avstrijec. Moramo biti bolj kreativni in včasih se vključitev te skupine prek konkretnih projektov kar posreči. Pri lutkovnih skupinah ali glasbeni šoli, pri pouku harmonike itd.
Demokracija: Poročeni ste z operno pevko Bernardo Fink Inzko, ki je argentinska Slovenka. Kakšne vzporednice bi lahko potegnili med obema manjšinama?
Inzko: Argentinske Slovence neskončno občudujem. Nimajo podpore argentinske države in niso imeli podpore matične Slovenije. To se je spremenilo, šele odkar je Slovenija samostojna država in skoraj vsak minister za Slovence po svetu obišče tudi Argentino. Tako je bila tam nedavno izredno aktivna ministrica Helena Jaklitsch. Ja, Argentinci so nosili Slovenijo v srcu in vse se je dogajalo na prostovoljni osnovi. Tako je recimo gospodična Angelca Klanjšček 62 let učila v slovenski sobotni šoli Franceta Balantiča brez plače. Ni pa bila edina. Nastali so kulturni domovi, tiskarne, časopisi, in če se ne motim, je argentinsko-slovenska skupnost prek Slovenske kulturne akcije (SKA) izdala kakih 300 knjig. Med njimi kot prvi pesnika Balantiča in tudi publikacije akademika Zorka Simčiča, ki bo letos dopolnil 101 leto. Dali so pa svetu tudi kardinala Rodeta, Argentini nekaj škofov in pomožnih škofov, režiserje, zborovodje, zdravnike, profesorje, alpiniste, podjetnike, Sloveniji so dali predsednika vlade Bajuka, enega diplomata, športnike, mislim, da so se celo pojavili na olimpijadi, nogometaša Vombergarja, svetovno znan je misijonar Pedro Opeka na Madagaskarju, da omenim samo nekaj imen. Tudi pevcev je kar nekaj. Zares občudovanja vredno za tako majhno skupnost! Argentinski Slovenci so dokaz, kaj lahko narediš, če nosiš v sebi plamen ljubezni do maternega jezika. V bistvu so model male Slovenije, oddaljene 14.000 kilometrov.
Demokracija: Znano je, da radi spremljate šport. Je res, da ste ustanovili nogometni klub SAK? Ali je resnična zgodba o tem, da ste za prijavo kluba morali prodati svoj avto?
Inzko: Drži. Imel sem skromnega spačka, pri ustanovitvi kluba leta 1970 pa so nastali stroški. V današnji valuti je to bilo kakih 5.000 evrov. Različne takse, članarina pri Koroški nogometni zvezi, stroški pri ureditvi nogometnega igrišča itd. Zato sem moral prodati svoj sicer rabljeni avto. Nismo pa imeli niti svojih majic, ampak in smo si jih sposodili pri Koroški dijaški zvezi.
Demokracija: Kateri športni rezultati koroških Slovencev so vas najbolj razveselili?
Inzko: Slovenski atletski klub (SAK) je prišel celo v drugo avstrijsko ligo, ki je obsegala moštva iz vse države, in enkrat smo bili tudi v osmini finala za avstrijski nogometni pokal. Pa smo izpadli po streljanju enajstmetrovk. Sedaj SAK igra v najvišji Koroški ligi. Že ob ustanovitvi sem navezal stike z Olimpijo in z legendarnim profesorjem Brankom Elsnerjem.
Drugi uspehi so: trije šahovski mojstri Koroške (Singer, Lukan, Deisinger), nogometno moštvo Sele v Koroški ligi, slovenski košarkarjii so bili prvaki v drugi avstrijski ligi, skakalci iz slovenskega društva v Zahomcu v Ziljski dolini pa so osvojili kar nekaj medalj na mednarodnih tekmovanjih, tudi olimpijskih. Tudi bolder scena je zelo živahna in mislim, da imamo celo enega svetovnega prvaka, Uznika, ki je bil tudi zlat na avstrijskih prvenstvih.
