Ljubljansko barje je eno najpomembnejših arheoloških nahajališč in predstavlja pomemben del človeške zgodovine, saj so na njegovih površinah odkrili veliko prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Zaradi izjemnih najdb iz časa koliščarjev ter izjemne dediščine so od leta 2011 ižanska kolišča, skupaj s kolišči okoli Alp, na prestižnem seznamu kulturne dediščine pri Unescu.
Koliščarji so na Ljubljansko barje, ki je bilo takrat jezero, prišli pred 6600 leti, v času mlajše kamene dobe. So najzgodnejši graditelji manjših, a stalnih naselbin. Šlo je za majhne skupine samostojnih kolib na kolih – kolišč. S koliščarji je na to območje prišlo tudi poljedelstvo. Na kopnem, v bližini naselbin, so redili domače živali, kot so govedo, ovca, koza in svinja. Spremljal jih je pes. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže in plodove. Izdelovali so lončene posode z lepim okrasjem. Najdbe bakrenih predmetov in metalurških pripomočkov dokazujejo, da so se vsaj od prve polovice 4. tisočletja naprej ukvarjali tudi s kovinarstvom. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih izdolbli iz ogromnih hrastovih debel. Za poti zunaj Ljubljanskega barja so uporabljali tudi voz. Pred leti je dr. Anton Velušček odkril leseno kolo z osjo, del voza, ki je najstarejše leseno kolo na svetu.