Piše: dr. Stane Granda
Preživeli smo 27. april, praznik odpora proti okupatorju. Tudi tokrat je nemalo pripomogel k svojemu notranjemu izpraznjenju. Ne zaradi vsebine in kraja proslave, ampak zaradi nezrele, nedorasle govornice.
Z vpletanjem dnevne politike ga ne bi mogla bolj zbanalizirati, kot ga je! Aktualna oblast, kot dokazuje obnašanje predsednika vlade in njegove suite v cerkvi sv. Petra v Rimu, resnično ne zmore brez škandala. Če smo prizanesljivi. Lahko bi rekli tudi brez moralne in kulturne, skrajno zavržene perverznosti. Zlorabljati smrt, in to papeža Frančiška, za osebno politično promocijo, je nekaj najbolj zavrženega, kar si je privoščil kakšen slovenski politik v vsej zgodovini.
Zloraba odpora je zločin
Odpor proti okupatorju je najvišja dolžnost vsakega pripadnika ogroženih. Njegova zloraba je zločin. Ustanovitev VOS avgusta 1941 in znameniti sklepi OF iz septembra 1941, ko so pod smrtno kaznijo monopolizirali odpor proti okupatorju, ki so zabetonirali državljansko vojno, je bila predzgodovina vsebinske ukinitve OF z Dolomitsko izjavo. Težak in kontradiktoren praznik.
Odpor proti okupatorju ostaja odpor. Dejansko je ta vsebina vse slovenske zgodovine vse do osamosvojitve. Veliko večino časa nismo bili okupirani. Vendar je bilo včasih še težje. Slovenci v stari Jugoslaviji nismo smeli imeti Slovenije in več kot desetletje Prešeren ni bil največji slovenski pesnik, ampak le največji pesnik Dravske banovine. Tudi italijanski fašizem za Primorce ni bil ves čas do leta 1943 okupacija, pa je šlo slabše kot marsikdaj prej in kasneje. Stregli so Slovencem kot narodu po življenju. Kot okupatorji med drugo svetovno vojno.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
