Piše: Bogdan Sajovic
Pri Eurosongu je pomembnejše od dobre pesmi »sporočilo«. Progresivne žirije so povozile voljo ljudstva. Zmaga nedoločljive kreature, ki si želi onikanja. Brezjajčno vodstvo prireditve je v dvorani prepovedalo vihtenje evropske zastave. Slovenski prispevek je bil spet na repu lestvice.
Ondan sem po nekako dvajsetih letih spet gledal Pesem Evrovizije. Resda nikoli nisem bil fanatičen privrženec te prireditve, a bili so časi, ko sem v kakem lokalu dve ali tri ure spremljal parado popevk − dobrih, slabih in povprečnih. Zadeva je bila zabavna tudi zaradi reakcij in komentarjev pivske publike. Tega dandanes ni več. Gostilniški ambient je uničil internet, sam dogodek pa so uničili, vsaj po moje, izvajalci in vodstvo prireditve sami, ko so ga naredili negledljivega. Približno pred dvajsetimi leti je namreč pomembnejše od pesmi postalo družbenopolitično sporočilo. Tega si sicer ni izmislil Eurosong, s tem so začeli, kje pa drugje, v Hollywoodu, kjer tudi v nekem trenutku ni bilo več pomembno, ali ima film dobro zgodbo ali dobre igralce, ampak je postalo najpomembnejše njegovo družbenopolitično sporočilo. In potem so k »sporočilu« filma svoje dodajali še igralci in režiserji ter vsak, ki je sodeloval, pa žirija in celotna »industrija«. Ta koncept so torej posvojili tudi evrovizijci in zdaj smo tu, kjer smo. Pomembno je »sporočilo« in njegovo vsiljevanje širokim ljudskim množicam. Seveda pa takšno vsiljevanje ljudi tudi odbija.
Spopad podalpskih pro Palestincev in pro Izraelcev
Letos sem torej tako kot že dolga leta nameraval preskočiti Eurosong, a priznam, zmagal je firbec. Javnost mile mi domovine je namreč evrovizijsko popevko spremenila v obrobno bojišče izraelsko- palestinskega spopada.
»Prvi strel« je oddalo kar vodstvo naše osvobojene, nepolitične, uravnotežene in hudo profesionalne nacionalne televizije, ki je organizatorju popevke poslalo zahtevo, naj izključi izraelsko izvajalko. Bila naj bila soodgovorna za genocid ali nekaj takega. Proizraelski del slovenske javnosti je nato odgovoril s pozivom k množičnemu telefonskemu glasovanju za izraelsko popevko, ker naj bi s tem menda dokazali, da slovenska javnost ne podpira Hamasa, in za nameček spustili še en »jebi se« nacionalni televiziji, ki jo moramo prisilno plačevati. Premagal me je torej firbec, kako se bo to vseslovensko izraelsko-palestinsko nategovanje izteklo. Osebno mi je sicer za judovsko-arabsko garbanje popolnoma vseeno, razen če bi svoje spopade prenesli na ulice naših mest. A tako daleč (še) nismo, sicer pa se nikoli ne ve.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
