Piše: Gašper Blažič
Ko je Milan Kučan leta 1986 postal zadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je s tem hkrati postal tudi vrhovni šef republiške Službe državne varnosti, reformirane Udbe torej, ne glede na to, da so bili nad njim nekateri neformalni šefi, denimo njegov mentor, formalno pa takrat »upokojenec« Ivan Maček – Matija.
Čeprav je o fenomenu Milan Kučan, ki je po koncu mandata partijskega šefa (decembra 1989) postal predsednik predsedstva in nato predsednik Republike Slovenije, izšlo že kar nekaj knjig, pa ozadje njegove kariere ostaja nedorečeno. Predvsem glede njegovega odnosa s tajno politično policijo. O Kučanovi bleščeči politični karieri govori knjiga poslanca SDS Dejana Kaloha »Milan Kučan: ko boter spregovori o sebi«, ki navaja številne Kučanove izjave, tudi najbolj sočne. To pa je bila doslej ena redkih knjig, ki je nekdanjega partijskega šefa obravnavala v kritični luči.
Nevidno ozadje Milana Kučana
A tisto ozadje, ki je ljudem nevidno, je razkril Igor Omerza, zagotovo eden najbolj plodovitih pisateljev zadnjih let. Ves čas vneto raziskuje udbovske arhive (kar jih je še ostalo) ter na tej podlagi izdeluje anatomijo slovenske politične preteklosti in sedanjosti. Če je doslej v slovenski »javni« zgodovini prevladoval mit, da je bil Kučan predvsem žrtev in tarča komunistične policije, ta knjiga dokaže nasprotna dejstva. Knjiga, ki obsega dobrih 560 strani, od tega 50 strani fotografij in faksimilov dokumentov, naj bi uradno izšla v začetku junija, a očitno je prišla iz tiskarne že nekoliko prej. Lahko pa predvidevamo, da je glede na pretekle izkušnje Kučan vedel za vsebino knjige že takrat, ko je bila matrica poslana v tiskarno (če ne že prej). Spomnimo: Omerza je v eni svojih knjig na temo JBTZ orisal dramatično pot izdaje posebne številke Časopisa za kritiko znanosti. Šlo je za izdajo Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, ki je umrl malo pred tem, rokopis pa je uredništvu – v njem sta delovala tudi Janez Janša in Igor Bavčar, gospodarska družba Mikroada pa je dajala tehnično podporo pri izdaji – dostavil Niko Kavčič, eden od botrov vzporednega mehanizma, ki je bil v času obračuna s Stanetom Kavčičem (leta 1972) prisilno upokojen, a je imel še vedno napeljane kanale do Mačka in verjetno tudi do Kučana. Kot je znano, so omenjeno izdajo Kavčičevega dnevnika zelo pazljivo in skrajno konspirativno spravili v javnost, da ne bi vmes posegle tajne službe. Šele kasneje se je izkazalo, kako naivni so bili, saj so imeli celo v Mikro Adi udbovskega špiclja, ki je o vsem tem informiral svoje šefe, s tem pa je Milan Kučan kot šef CK ZKS vsak dan dobival na pisalno mizo poročila o dogajanju. Kot je Janša kasneje opisal v »Okopih« (1994), na izdajo Kavčičevega dnevnika ni reagiral z represijo, saj mu je vsebina veliko pomagala zlasti pri osamosvajanju izpod sence še enega »mentorja«, tj. Staneta Dolanca, ki ga je Kučan veliko laže, kot se sedaj popularno reče, »vrgel čez ramo« ne glede na sicer zajetno postavo nekdanjega Titovega pribočnika, nečaka tovarišice Lidije Šentjurc.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
