Piše: Lucija Kavčič
Tudi če pred sabo zremo propadanje vrednot, nas prav nič ne more prisiliti k temu, da v tej samouničujoči igri evropske civilizacije in globalnega sveta sodelujemo, je med drugim dejala Ignacija Firdl Jarc, glavna urednica in tajnica Slovenske matice ter dekanka Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi, zavezana slovenstvu, antični filozofiji, resnici in lepoti.
Ko prebiramo vašo življenjsko biografijo in bibliografijo, opazimo, da je pri vas vse povezano s Slovenijo in slovenstvom: vaša prva služba je bila pri časniku Slovenec, trenutno ste zaposleni na Slovenski matici kot glavna urednica in tajnica, ste tudi dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze, ki prav tako v svojem nazivu poudarja slovenstvo. Je to naključje?
Naključja ne more biti, ker je slovenstvo v nas. Z maternim jezikom smo vrojeni v slovenstvo. Ta naša jezikovna posebnost določa naš način mišljenja, naše čustvovanje in delovanje. Povejte, kako bi sploh lahko določali drugačnost in sprejemali druge, če ne bi najprej poznali samih sebe, če ne bi razumeli in spoštovali lastnih narodnih in jezikovnih posebnosti. Govoriti o slovenstvu torej nikakor ni izključujoče ali izključevalno do kogar koli drugega, ampak je to, da spoznamo sami sebe, kot je človeka nagovarjal že starodavni napis Gnōthi sautón! nad templjem v Delfih, nujen pogoj, da lažje razumemo in sprejemamo druge. Danes pa nas nekateri poskušajo prepričati, da je vsako opredeljevanje lastnih slovenskih ali krščanskih posebnosti fašistoidno, vsako spoštovanje drugih pa hvalevredno. Spoštovati je treba sleherno različnost, dostojanstvo vsakega človeka, torej tudi slovenskega. In ne razumem kratkovidnosti tiste politike, ki časti zgolj vse neslovensko. Ko bo doseglo kritično maso odločanja, bo vse neslovensko tudi slovensko politiko pometlo na smetišče zgodovine. Zato, če parafraziram slogan Fakultete za slovenske in mednarodne študije: če hoče Slovenija imeti prihodnost, mora izbrati slovenstvo.
Torej je bila ljubezen do slovenstva v vas od nekdaj?
Kar zadeva mojo ljubezen do vsega slovenskega, sem v mladih letih tudi sama sanjala, kako bom odšla na univerze v tujino, in se mi je zdel ta prostor premajhen za vse moje življenjske cilje. Potem pa so prišla z današnje perspektive čudovita, skoraj čudežna leta razpadanja komunističnega sistema, prebujanja demokracije, predvsem pa osamosvajanja naše domovine ter vzpostavitve samostojne države Slovenije. Nikamor več se mi ni mudilo, čutila sem, da so zdaj ta naša »nebesa pod Triglavom«, kot našo domovino opisuje Ivan Cankar, končno postala moj topel, varen dom. Triindvajsetletna sem se v času osamosvajanja zaposlila kot novinarka v kulturni redakciji Slovenca. Žal je projekt propadel, danes verjamem, da zaukazano, saj so stari sistemi sistematično nadzorovali in uničevali vse, kar je nasprotovalo prejšnjemu režimu. Še osamosvojitev je bila delno nadzorovana in jedru Partije je z vsemi nepoškodovanimi vzporednimi mehanizmi uspelo, da komunistični socializem zamenja s kapitalističnim tajkunizmom. Poznejša politična umeščanja in ideološka premeščanja nekaterih kadrov, ki so pri časniku Slovenec sodelovali, so me privedla do grenkega spoznanja, zakaj se marsičesa ni dalo storiti ali je bilo narejeno slabo, zakaj je, na primer, tiskarna prvi izvod natisnila katastrofalno, da se od črnine ni videlo fotografij … A kolektiv je bil mlad in zanos velik, tam so se rojevale ljubezni. Kolikor mi je znano, so se iz te skupnosti razvile štiri družine, tudi moja, zato danes trdim, da je bil to vendarle plodovit čas in da je časnik kljub temu, da izhaja le še občasno v digitalni obliki, rodil nove sadove slovenstva.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
