Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V prispevku dokazujemo, da pri praktični izvedbi komunističnih revolucij ni šlo za napredek, kot zavajajo levičarji, pač pa za vrnitev v preteklost oz. nazadovanje v razvoju. Državni socializem pod taktirko komunistov namreč ni nič drugega kot vzpon nove aristokracije in obuditev fevdalizma v ideološki preobleki.
Teza, ki jo razvijamo v članku, morda zveni čudno, a le v primeru, če na državni socializem gledamo ideološko. Ideologija, ki priporoča državni socializem, je (utopično) progresivna, saj naj bi vsem ljudem prinesla napredek in boljši standard, a njena praksa je nova oblika fevdalizma. Zaradi odsotnosti nadzora demokratičnih varovalk si vladajoči v državnem socializmu prisvojijo fevd, ga ljubosumno držijo in predajajo svojim biološkim potomcem ter redkim zunanjim izbrancem, ki so preverjeni kadri, ki bodo ta sistem obdržali in ga ohranjali. Elita maloštevilnih enako kot v fevdalizmu ugrabi vse družbene dobrine in si jih prisvoji, medtem ko večina prebivalstva životari in je tako ali drugače izkoriščana.
Od socialistične utopije …
Utopični socialisti, med katere sodi Marx, so videli v zgodnjem kapitalizmu poslabšanje standarda življenja novega sloja delavstva v primerjavi z za fevdalizem značilnim slojem tlačanstva. Njihova zabloda je nastala, ker je bila večina socialističnih ideologov 19. stoletja salonskih levičarjev, meščanov, katerih predniki so mučni usodi tlačanstva že davno ušli. Marx in druščina tegob tlačanstva niso razumeli in so ga v svojem nepoznavanju včasih celo idealizirali, kar je razvidno iz njihovega tolmačenja položaja delavstva. Delavci zgodnjega kapitalizma so bili svobodni ljudje, ki so vse bolj delali s pomočjo strojev. Seveda je bilo njihovo delo tedaj še zelo naporno in njihove bivanjske razmere katastrofalne, a kljub vsemu je bilo delavcem bolje kot tlačanom. Tlačani v fevdalizmu so bili namreč nesvobodni, saj brez dovoljenja fevdalca svoje zemlje niso smeli zapustiti. Fizično so garali od jutra do večera. Živeli so v pomanjkanju in so svoje življenje lahko izboljšali le z begom v mesto. Delavec zgodnjega kapitalizma pa je svobodno iskal boljšo zaposlitev, boljše bivanjske razmere ter v primerjavi s tlačani bistveno manj fizično garal.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracij!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
