23.1 C
Ljubljana
sobota, 21 septembra, 2024

V novi številki Demokracije preberite: Zgodovina kot tragedija in farsa: kako partijski frakcijski boji zdelujejo tudi Goloba

Piše: Gašper Blažič

Čeprav so javnomnenjske ankete v času poletja namerile celo rahlo rast podpore vladi – kar nekateri pojasnjujejo s tem, da vlada nič ne dela, torej niti škode ne more narediti – postaja vse bolj jasno, da so razpoke med frakcijami tranzicijske levice vse vidnejše.

Ni skrivnost, da Milan Kučan ni najbolj zadovoljen z razvojem dogodkov v Sloveniji. Navsezadnje pa ima zadnji šef CK na svoji strani vsaj dve pomembni osebi: prva je predsednica republike Nataša Pirc Musar, druga pa njena svetovalka, nekdanja notranja ministrica in sedaj velika kritičarka Goloba Tatjana Bobnar. O njej smo sicer že poročali, da je razkrila precej veliko nečednost sedanjega predsednika vlade v primeru aretacije ruskega vohunskega para. Je torej presenetljivo, da se je sedaj celo režimski portal Necenzurirano lotil menda spornih milijonov Aleša Musarja v Nemčiji?

Golob po stopinjah Franca Popita?

Nekaj je jasno: Golob ima velik problem in se skuša odkupiti Milanu Kučanu ne glede na to, da po nekaterih informacijah v Golobovi vladi niti iz ozadja v glavnem vleče ljubljanski župan, nekdanji Kučanov protežiranec Zoran Janković, delno pa tudi Tina Gaber. Ko je namreč nedavno umrl Dušan Šinigoj, ki je vodil Izvršni svet Skupščine SR Slovenije (tako se je uradno imenovala republiška vlada v sedemdesetih in osemdesetih letih) med letoma 1984 in 1990, je vlada takoj po prvi popočitniški seji na hitro sprejela sklep, da Šinigoja pokoplje z vojaškimi častmi. Na enak način torej kot nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča, ki je republiško vlado vodil pred Šinigojem, slednji pa je bil najprej podpredsednik IS in menda Zemljaričev izbranec za vodenje vlade, potem ko je Zemljarič odšel v Beograd za podpredsednika zvezne vlade in tam služil tako Milki Planinc kot tudi Titovemu ljubljencu, političnemu »očetu« sarajevskih olimpijskih iger Branku Mikuliću. Šinigoj naj bi se bil glede na obstoj frakcij bolj nagibal v Kučanovo smer, medtem ko naj bi bil njegov primorski rojak Jože(f) Slokar sodil v linijo, ki jo je zastopal France Popit. Slednji je leta 1989 protestno izstopil iz CK ZKS in celo pisal ogorčena javna pisma, saj ni bil navdušen nad tem, da bi partija »sestopila z oblasti«, a se je s časovne distance pokazalo, da je morda le napačno razumel taktiko ZKS. Lahko bi rekli, da se k Popitovi drži sedaj vrača Golobova vlada, ki hoče vzpostaviti popoln nadzor tudi s vnovičnim uvajanjem verbalnega delikta, potem ko je uspešno »depolitizirala« RTV Slovenija, kar zelo spominja na taktiko iz svinčenih sedemdesetih let, ko se je politika navidezno umikala iz preostalih družbenih struktur in podsistemov. Golob sicer skuša vrzeli, kot je denimo umanjkanje zdravstvene reforme, reševati z dvigovanjem megle prek »civilnodružbenikov«, kot sta Jaša Jenull in Dušan Keber, češ če zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi odpravil »dvoživke«, ne bo vložila vlada, ga bo pač »civilna družba«. V času samoupravnega delegatskega socializma so bile to seveda interesne samoupravne skupnosti. Praksa takšnega sistema se torej nadaljuje. Tako kot kult Josipa Broza Tita.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine