Piše: Gašper Blažič
V letu 2023 je papež Frančišek zaznamoval desetletnico svojega pontifikata. Tik pred zadnjim božičem pa je eden od novih dokumentov Svetega sedeža sprožil velik hrup med katoličani, češ da bo po novem dovoljeno blagoslavljati homoseksualne pare. Je to posledica velikega zasedanja sinode o sinodalnosti lani jeseni ali pa se je papež hotel izogniti novemu zahodnemu razkolu z nemško Katoliško cerkvijo? Sinoda naj bi se sicer končala s plenarnim zasedanjem oktobra 2024.
Za papeža Frančiška velja, da je že ob svojem prihodu 13. marca 2013 marsikaj postavil na glavo. Že njegov uvodni pozdrav (»Dober večer« namesto »Hvaljen Jezus«) je nekoliko šokiral bolj institucionalno usmerjeni del Cerkve. Toda odločitev kardinalskega zbora tistega dne je bila nedvoumna – na Petrov sedež je sedel človek z italijanskimi koreninami, a iz daljnega Buenos Airesa. S tem je v dokaj zakrnelo Evropo prinesel kar nekaj nenavadnih potez in stališč, ki so marsikoga zbegali. Nič čudnega torej, da so se v tem času okrepili nekateri konservativni tokovi, pa tudi nekatere sekte, denimo tista, ki temelji na razvpiti Knjigi resnice, avtorskemu delu dokaj podjetne irske »vidkinje«, ki nikoli ni nehala poudarjati, da na papeškem prestolu sedi nihče drug kot Antikrist in da je papež Benedikt XVI., ki je umrl pred enim letom, zadnji papež. In zdi se, da je vsaj prva petletka Frančiškovega pontifikata minila v ostrem nasprotju med tistimi, ki so iz papeža naredili kult osebnosti, in tistimi, ki so mu nasprotovali.
Soimenjak ubožca iz Assisija
Pontifikat papeža Frančiška – ime si je dotedanji kardinal in prvi pastir škofije Buenos Airesa Jorge Maria Bergoglio izbral po ubožcu iz Assisija – se je začel dokaj obetavno ne glede na to, da so se širila namigovanja, da so njegovega predhodnika Benedikta XVI. prisilno upokojili (kar je sam kategorično zanikal), kljub temu pa je dokaj kmalu dobil prve nasprotnike. Čeprav je papež Frančišek še kot nadškof iz Argentine leta 2007 sodeloval na zasedanju škofovske sinode Latinske Amerike v brazilski Aparecidi, kjer je tamkajšnja celinska sinoda prinesla nov zagon pri evangelizaciji, se je izkazalo, da bodo nekateri njegovi pogledi na socialna vprašanja naleteli na precejšnje nerazumevanje zlasti v evropskih konservativnih strankah. To še zlasti velja za papeževe poglede na migracije, pri čemer pa je Frančišek zelo splošen in pozornosti ni toliko usmerjal na konkretne migracije iz muslimanskih držav v Evropo, kamor so zlasti po letu 2015 – tedaj še pod pretvezo vojne v Siriji – prihajali mladi moški, med njimi tudi nevarni teroristi. Kot ocenjujejo naši viri, je morda papež želel preprečiti, da bi tudi krščanska javnosti migrante začela dojemati kot maso in ne kot osebe z dostojanstvom. V Vatikanu so se verjetno zavedali, da so migracije tudi sredstvo hibridnega vojskovanja z uporabo (beri: zlorabo) množic. Cerkev v Italiji je veliko svojih prizadevanj vložila v oskrbo migrantov, a verjetno bolj zaradi dejstva, da je tovrstne dejavnosti (so)financirala država. Podobno kot je Katoliška cerkev v Nemčiji nekako vpeta v finančni okvir države (od plač duhovnikov do verskega nauka), kar je v končni fazi tudi privedlo do razrasta modernistične Sinodalne poti, ki je nastopila s tipično liberalnimi zahtevami, znanimi že iz časov največje aktivnosti teologa Hansa Künga, nekdanjega profesorskega kolega Josepha Ratzingerja (Benedikta XVI.) v času, ko je ta predaval v Tübingenu. Zahteve po ženskem duhovništvu, vključitvi istospolnih porok v zakramentalno sfero in podobne zahteve nemških »sinodalcev« so dejansko že dokaj stare. Že Benedikt XVI. jih je stalno odbijal, a za visoko ceno, saj so ga mediji v njegovi domovini že zdavnaj razglašali za nekakšnega »cerkvenega rotvajlerja«.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
