Jugoslovanski diktator Josip Broz je zadnje tedne življenja preživel v komi. Levičarji v seriji majskih praznovanj »pozabijo« na obletnico smrti svojega zločinskega idola. Brozova smrt kot opomin, da za vse zlo, ki ga napravimo, na koncu poravnamo račune.
Vsako leto slovenski levičarji mesec maj spremenijo v dneve blaznosti, ko še bolj kot druge dni v letu zganjajo svoj kulturni boj proti normalnim državljanom, ki se jim totalitarizem gabi. Dnevi blaznenja se začnejo z obhajanjem dneva Protiimperialistične fronte (27. aprila), »praznika«, ki ga vsake toliko časa preimenujejo, da ustreza dnevnopolitičnim razmeram. Nadaljuje se prek prvega maja do »dneva zmage«, ki ga slovenski levičarji za vsak primer praznujejo kar dvakrat (devetega in petnajstega maja), čeprav je Nemčija kapitulirala sedmega maja.
Najbolj zagrizeni za nameček konec maja praznujejo še »rojstni dan« diktatorja in množičnega morilca Josipa Broza, bolj znanega pod vzdevkom Tito. A v obdobje te majske norosti spada tudi dan smrti tega zločinca, ki ga slovenki levičarji še dandanes obožujejo. Celo tako zelo, da še vedno onesnažuje slovensko pokrajino cela vrsta Titovih kipov po slovenskih mestih in za nameček še velik kamnit napis na pobočju Sabotina. Dneva Brozove smrti se slovenski levičarji nekako neradi spominjajo, verjetno zato, ker jih preveč spominja na minljivost in na to, da je treba na koncu vedno poravnati račune za svoja dejanja.
Broz je imel na svoji vesti precej umazanih dejanj. Njegovo umiranje je bilo zato dolgo in mučno, z veliko trpljenja. Ne gre, da bi praznovali, pa četudi smrt, diktatorskega množičnega morilca, kot je bil Broz, morda pa je na mestu kratka omemba, tako rekoč opomin, da niti množični morilci kazni in smrti na koncu ne uidejo.
Gangrena noge
Zadnje obdobje v Titovem predolgem življenju se je začelo za novo leto 1980, na praznovanju na lovskem posestvu v Karađorđevu. Diktatorjev osebni zdravnik dr. Predrag Lalević, ki je umrl letos marca v starosti 92 let, je o tem obdobju spregovoril šele več desetletij po Brozovi smrti, kar je objavil srbski časnik Blic. Lalević, ki je bil samodržčev osebni zdravnik šestnajst let in je z njim šel na več kot sto državniških potovanj, je dejal, da je na omenjenem praznovanju v Karađorđevu Broz vidno težko hodil.
To sta opazila tudi slovenska zdravnika Miro Košak in Stanislav Mahkota, člana zdravniškega konzilija, ki je bedel nad Brozovim zdravjem. Broz je sicer redno hodil na zdravniške preglede v Klinični center v Ljubljani in ne na Vojnomedicinsko akademijo v Beogradu, kamor je hodila večina jugoslovanske partijske vrhuške, predvsem zato, ker je bil osebni prijatelj s prof. dr. Bogdanom Brecljem, ki je bil tudi šef diktatorjevega zdravniškega konzilija. Košak je predlagal nujni pregled v Ljubljani in ta se je zgodil že v začetku januarja.
Pred slikanjem noge so Brozu vbrizgali kontrast. To vbrizgavanje je navadno boleče, zato so posebej za diktatorja v tujini nabavili kontrast, ki naj bi bil popolnoma neboleč. Vendar je bila Brozova noga že v tako slabem stanju, žile tako zamašene in cirkulacija tako slabotna, da je bilo potrebno ukrepanje. Zdravnika sta potem pod anestezijo opravila še na hitro obvod na Brozovi nogi v upanju, da bo to pospešilo cirkulacijo, a tudi obvod ni več pomagal. Zdravnika Košak in Lalević sta se posvetovala in ugotovila, da gre skoraj zagotovo za gangreno.
Vseeno si nista upala priti z besedo na dan in Košak je predlagal, da pokličeta še nekega drugega specialista, da bi po Košakovih besedah »razdelila odgovornost«. Na vrat na nos so iz Združenih držav Amerike pripeljali najbolj slavnega svetovnega kardiokirurga Michaela DeBakeyja in za ravnotežje in vsak primer še sovjetskega specialista Marata Knjazova. DeBakey je takoj potrdil, da gre za gangreno in da je potrebna amputacija noge.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
