Sintagma »sovražni govor« je v Sloveniji že dolga leta priljubljena fraza, ko je treba iskati razloge za omejevanje svobode govora. Seveda le takrat, ko menda neprimerne besede uporabijo »nenaši«. Do sedaj je spopad med svobodo govora in sovražnim govorom potekal na ravni kulturnega boja – bo po novem drugače?
Nadaljevanje neokomunistične oblasti, le da pod okriljem nove koalicije, odpira vprašanje, ali bo v prihodnje prišlo do dopolnitve zakonodaje, ki ureja kazenski pregon tistih, ki naj bi širili sovražni govor (šovinizem, nacionalizem, nestrpnost). Težava je namreč v tem, da je zelo težko določiti mejo, kdaj je neka izjava (ali pa likovni izdelek, kot je bila denimo naslovnica Demokracije pred nekaj tedni) sovražna oz. celo kazniva. O tem, kako težavno je v resnici določati, kaj je za družbo nesprejemljivo, je v prejšnjem uvodniku pisal naš urednik Jože Biščak (stranski učinki).
Strehovec kot lakmusov papir
O napadih na svobodo govora smo v zadnjem času v Demokraciji izčrpno poročali. Tako o poskusih preprečevanja oglaševanja knjige »Manifest za domovino« kot o napadih na Demokracijo nasploh, predvsem zaradi naslovnice, ki je opozarjala na kulturo posilstev, ki jo prinašajo s seboj migranti.
Seveda pa to še ni vse – domnevni borci proti »sovražnemu govoru«, ki bi radi omejili svobodo govora z represijo (kajpak, to je edino, kar znajo socialisti, namreč preganjati vse tiste, ki se z njimi ne strinjajo), delujejo po sistemu mimikrije. Gre za pojem, prevzet iz biologije, saj se s sposobnostjo živali prilagajajo okolici, da se zavarujejo pred plenilci ali pa celo pridobijo na videz vlogo žrtve, potem pa iz svoje pozicije grobo »usekajo« po napadalcu. Zanimivo je, da so levičarski družboslovci, zlasti sociologi religije, ta pojem povezali z obnašanjem Katoliške cerkve, ki naj bi se navidezno potuhnila in naredila za žrtev, dejansko pa naj bi bila prav Cerkev glavni plenilec slovenske družbe.
No, zadnje čase takšne družbene teorije morda niso več v modi, morda tudi zaradi vpliva globalni levici všečnega papeža Frančiška. To seveda ne pomeni, da se neokomunistični propagandni aparat ne loteva posameznikov in skupin, ki se borijo proti pridobitvam kulturnega marksizma, kot je denimo »pravica do prekinitve nosečnosti«. Prav zaradi razkritja abortivnega lobija na portalu 24kul.si so se levičarski aktivisti s kazensko ovadbo spravili nad tajnika Slovenske škofovske konference Tadeja Strehovca.
Slednjega je kazensko ovadilo 14 abortivnih aktivistk, pridružil pa se jim je še znani gejevski aktivist Mitja Blažič. A to še ne bi bilo tako sporno, če ne bi državni tožilec Marko Godec ugodil pritisku ovaditeljev in spisal obtožni predlog, v katerem Strehovcu očita, da je kot odgovorna oseba dopustil objavo članka, »javno spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost, ki temelji na političnem ali drugem prepričanju, dejanje pa je bilo storjeno z uporabo zmerjanja in žalitev ter z objavo na spletnih straneh«. Celoten obtožni predlog, v katerem sicer kar mrgoli nesmislov in pristranskosti, je objavljen na spletni strani www.24kul.si.
Sramotna zloraba prava
Nobenega dvoma pa ni, da gre v tem primeru za povsem abotno režimsko zastraševanje ljudi, tožilstvo pa je v tem primeru tudi povsem povozilo pravno stališče o izvajanju 297. člena Kazenskega zakonika (o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), ki ga je Vrhovno državno tožilstvo izdalo 27. 2. 2013 (št. Ktr 2/13-6/HJ-TL/vg) kot navodilo državnim tožilcem. Gre za dokument, ki ga je podpisal višji tožilec Mirko Vrtačnik in je prav zaradi zapletenih meril pri ugotavljanju obstoja sovražnega govora dejansko obvezujoč za tožilce.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
