Piše: Anamarija Novak
Ob vsakodnevnem soočanju s samovoljo države, njenih funkcionarjev in celo sodnikov se zdi, da številne napake, zmote in kršitve v konkretnih postopkih izhajajo iz skupnega namena škodovati drugače mislečim, jih ustrahovati in odriniti na družbeno obrobje.
Poziv predsednika vlade k čiščenju janšistov je pokazal na nezaslišan, protiustaven in zavržen odnos nosilca aktualne oblasti do državljanov. Takšen poziv se s podporo najvišjega predstavnika izvršne oblasti konkretizira na vseh ravneh in področjih javnega življenja, ne le v policiji in na javni televiziji, temveč se širi kot kuga v vse državne organe. Nekateri primeri so v javnosti odmevnejši, drugi prikriti. Ob nedavni odločitvi višjega sodišča, ki je brezprizivno nagradilo odvetnike krivičnih sodnikov in tožilke občutno prek tiste mere, ki jo je določilo sodišče na prvi stopnji, se vprašanje odškodnin za samovoljno, krivično in nezakonito ravnanje predstavnikov države postavlja kot prednostno. Sodišče je namreč ob zahtevku za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel z nezakonitim kazenskim pregonom in zaporno kaznijo, brez pomislekov oškodovanca dodatno kaznovalo z vrtoglavim zneskom, oškodovanec pa zoper takšno odločitev višjega sodišča v slovenskem pravnem redu nima nobenega pravnega sredstva.
Sprevrženost sodnega sistema
Sprevrženost sodnega sistema izhaja iz prejšnjega sistema, ki je vzpostavil popolno zaščito države in državnih funkcionarjev ter njihove samovolje. Ta zaščita se izkazuje prek zakonodaje, pa tudi prek sodne prakse. Sodna praksa v Sloveniji sicer ni uzakonjena kot formalni pravni vir, vendar pa hierarhičnost sodnega odločanja predstavlja sodnikom pri odločanju kažipot, od katerega načeloma ne smejo odstopati brez zelo utemeljenih razlogov. Neformalni značaj sodne prakse predstavlja za oškodovance velikokrat večjo oviro pri uveljavljanju pravičnega zadoščenja za prestane krivice kot pa zapisane zakonske določbe.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
