Piše: Gašper Blažič
Čeprav prorežimske agencije za raziskovanje javnega mnenja pri objavi anket glede referenduma kažejo na prepričljivo zmago zagovornikov evtanazije, pa dogajanje v politiki kaže povsem drugačno sliko.
Povedano drugače: v vrstah zagovornikov zakona, ki legalizira »samomor z asistenco«, dejansko prevladuje veliko nervoze. Morda je k temu pripomogla tudi grenka izkušnja z referendumom o privilegiranih pokojninah, ko je vladajoča koalicija pozivala k bojkotu referenduma in se opekla. Pri tem je priznala napako, ki pa jo tokrat ne želi ponoviti. Za padec zakona bo namreč potrebnih precej več kot 340 tisoč glasov, seveda pod pogojem, da bo število oddanih glasov ZA nižje. Vladajoča nomenklatura se je morala tako odločiti, kaj storiti – ali igrati na igro čim nižje udeležbe na referendumu ali pa spodbuditi čim več svojih privržencev, da se referenduma udeležijo.
Javnomnenjski inženiring in zakon refleksa
A očitno so se mobilizacije svojih privržencev lotili na tipično prozoren način: z izpostavitvijo Katoliške cerkve kot osrednjega nosilca propagande proti zakonu, s čimer bi dosegli primeren učinek z efektom »rdeče cunje«. Kaj to pomeni? Gre za primer javnomnenjskega inženiringa ob upoštevanju lokalnih značilnosti množične psihologije. Če denimo kdo v javnosti omeni »domobrance« ali pa »verouk v šolah«, bo precejšen del javnosti nagonsko skočil v zrak …
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
