Piše: Andrej Sekulović
Letos zaznamujemo 30. obletnico slovenske osamosvojitve. Natanko pred tridesetimi leti si je naš starodavni narod priboril novo državo. Slovenci smo 23. decembra 1990 na plebiscitu enotno rekli ne umetni komunistični tvorbi Jugoslaviji.
S tem smo odločno izrazili svojo večstoletno željo po suverenosti in zahtevali pravico do samoodločbe ter do tega, da si usodo krojimo sami.
Nova država, stari postkomunistični vzorci
Dobrega pol leta kasneje so Slovenci znova enotno pokazali, da so to pravico pripravljeni braniti tudi z orožjem in z lastnimi življenji. To je bil nov začetek in novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda. Narodna zavest se je znova prebudila, Slovenci pa so bili pripravljeni na nove izzive. Vendar pa so svetle dni naše mlade države kmalu pomračili temni oblaki. Nekatere stvari so bile prezrte, nova država pa ni temeljito obračunala s starimi udbovskimi strukturami in s komunizmom. Že od samega začetka so bili pri vzpostavitvi Republike Slovenije navzoči nekateri stari komunisti, ki so sprevideli, da rdeča zvezda internacionalnega socializma zahaja, zato so se prilagodili času, tako da so si nadeli maske zahodnjaškega liberalizma in demokracije. Stari socialisti in komunisti so se kot znova rojeni demokrati zavlekli v pore nove države in slovenske družbe. To govori tudi dejstvo, da po njegovih lastnih besedah, samostojna Slovenija ni bila intimna opcija prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana.
