Piše: Mitja Iršič

V teh dneh, ko je spomin na Janševo vlado še živ, hkrati pa doživljamo prve tedne Golobove vlade, je poročanje slovenskih medijev študija medijske pristranosti. Mediji lahko zavajajo, ne da bi lagali. Lahko neposredno širijo politični agitprop, tudi ko uradno le objektivno poročajo o dogodkih.

Slovenski mediji imajo veliko večjo moč prepričevanja kot ruski. Ruski so tako smešno na strani ruskih fašistov, da jih nihče ne jemlje resno, zato mora Putin stopnjevati stalinistično represijo. Našim medijem na čelu z javnim zavodom RTV Slovenija pa je uspelo obdržati status kredibilnosti ne glede na to, da so se v marsikaterem trenutku spremenili v PR izpostave zdajšnje oblasti (in še prej leve opozicije). Kako jim je uspelo?

Sploh ni treba lagati

S pridevniki, ki jih tako radi uporabljajo kot sinonim za kakovost in objektivnost, čeprav to niso. Pridevniki, kot sta »avtonomnost« in »neodvisnost«. Res je – slovenski novinarji so relativno neodvisni. Poročajo o stvareh, o katerih želijo. Odkar Igor Pirkovič urednikuje na portalu rtvslo.si, ni ta nič manj antikapitalističen, nič bolj kritičen do leve vlade in nič manj rusofilen kot prej. Odkar je Jadranka Rebernik prevzela informativni program, lahko neodvisni in avtonomni novinarji še vedno o levi vladi poročajo drugače kot prej o desni, medtem ko v oddaje vabijo Alema Maksutija in Gregorja Repovža, za »uravnoteženost« pa še Luko Lisjaka Gabrijelčiča. Slovenski mediji so res neodvisni, a to ne pomeni, da so objektivni. Neodvisni so v tem smislu, da poročajo v skladu z ideologijo, ki ji pripadajo, in v prid političnih strank, ki pripadajo isti ideologiji, čeprav je to vsaj na javnem zavodu izrecno v nasprotju s pravilnikom o poklicnih standardih novinarjev RTV Slovenija, ki je bil sprejet junija leta 2020.

Recept je v resnici zelo preprost. Ni treba lagati. Le na drugačen način je treba poročati.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!