Piše: Andrej Sekulović
Star pregovor pravi, da se počasi daleč pride. To ljudsko modrost potrjuje tudi evolucija levice, ki ji je po letu 1945 uspelo vzpostaviti kulturno hegemonijo na Zahodu. Skozi omenjeno hegemonijo so se nekoč obrobne skupine razvile v močna gibanja, ki so se, velikokrat podprta s kapitalom določenih interesnih skupin, v obdobju nekaj generacij prebila v središče družbe.
Gre za različne skupine, ki naj bi se zavzemale za pravice različnih domnevnih žrtev zatiranja in diskriminacije. Od samooklicanih prvakov »človekovih pravic« do borcev za homoseksualce in priseljence, so v desetletjih po drugi svetovni vojni, zlasti od konca šestdesetih let naprej, takšna gibanja rastla kot gobe po dežju. Danes smo med temi gibanji priča novem pojavu, in sicer »wokizmu« ali »prebujenosti«, ki je postal nova ideologija, bolje rečeno sekularna religija sodobne levice. Značilno zanj pa je, da hoče pod tančico boja proti krivicam in zatiranju uničiti zahodno civilizacijo, evropsko kulturo, jedrno družino in tradicionalne vrednote. Za pripadnike ideologije »woke« je značilno, da v zasedi kot hijene čakajo na povod, da lahko zaradi »neprimerne« izjave koga raztrgajo in žrtvujejo na oltarju politične korektnosti. Zato bi jim bolj od »prebujenih« ustrezal izraz »nergači« ali »zblojenci«.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!
