Slepomišenje in manipulacije okoljevarstvenikov. Gonja proti plastiki v zahodnih državah, medtem ko največ tovrstnega onesnaženja prihaja iz tretjega sveta. Največ morskih živali se zaduši zaradi odvrženih ribiških mrež, ne zaradi plastičnih slamic in vrečk.
Svetovni mediji vse bolj bombardirajo prebivalce zahodnih držav z zahtevami, da zaradi ohranitve okolja plastični izdelki izginejo iz našega vsakdanjega življenja. Zlati standard tovrstne propagande je vsekakor plastično onesnaženje svetovnih morij in vzbujanje slabe vesti prebivalcem zahodnih držav, češ da smo mi krivi za to onesnaženje. Resnica je kot po navadi precej drugačna od aktivističnega nabijanja, ki ga veselo razširjajo tudi vodilni svetovni mediji. Prebivalci zahodnih držav smo v bistvu še najmanj krivi za onesnaževanje oceanov. Glavni onesnaževalci so prebivalci tretjega sveta, vendar tega okoljski aktivisti ne omenjajo v svojih propagandnih sporočilih. Razloga sta vsaj dva. Prvi je, da je okriviti koga drugega kot bele Zahodnjake politično nekorektno in bi bili avtorji takšnega gradiva označeni za rasiste. Drugi je v tem, da se na ta način nabija slaba vest Zahodnjakom, ki, da bi si »olajšali vest«, raje odobrijo proračunska sredstva za okoljevarstvenike. Tretji svet namreč nima denarja niti za preživljanje svojih ljudi, kaj šele da bi preživljal požrešne okoljevarstvene organizacije.
Za onesnaževanje oceanov je kriv tretji svet
Pred dnevi smo tako po medijih zasledili poročilo okoljevarstvenikov, ki trdijo, da je velikanski plavajoč kup odpadne plastike v Tihem oceanu dvakratne razsežnosti Teksasa oziroma trikratne razsežnosti Francije. In seveda, da to ni edini kup plavajočih plastičnih odpadkov, ampak je po Tihem in Indijskem oceanu še več manjših od omenjenega. A kot trdi poročilo, so ti kupi plavajoče plastike v južnih morjih, zelo daleč od zahodnih držav. Kako naj bi bili torej Zahodnjaki krivi zanje? Odgovor je preprost: nismo. Raziskave kažejo, da 95 odstotkov vseh plastičnih odpadkov pride v oceane iz desetih velikih rek. Dve med temi, Nil in Niger, sta v Afriki, Ind in Ganges v Indiji, preostalih šest pa v Rusiji, na Kitajskem in na Indokitajskem polotoku. Poleg tega imajo razvite države, se pravi evropske države, ZDA, Kanada pa tudi Avstralija, Nova Zelandija, Japonska in Južna Koreja, že dvajset let precej strogo okoljsko zakonodajo, zlasti kar zadeva plastične odpadke. Tudi vse več južnoameriških držav sledi tem standardom, azijske in afriške države pač ne. Niti vodilne med njimi, kot sta Kitajska in Indija, ne. Pravzaprav sta prav ti dve državi med največjimi onesnaževalci. Tako vse bolj vsiljiva okoljska propaganda v zahodnih državah dejansko nima nobenega vpliva na »reševanje oceanov«.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji.
