Prva komunistična delovna taborišča v Sloveniji so bila ustanovljena že leta 1945! 7. julija je poteklo natančno sedemdeset let od ustanovitve prvih delovnih taborišč za družbeno koristno delo v Sloveniji, ki so predstavljala kopije Stalinovih gulagov v Sovjetski zvezi.
To niso bila prva in edina komunistična delovna taborišča, ki jih je ustanovila komunistična oblast, saj so pred njimi v Sloveniji že obstajala kazenska taborišča za obsojence, ki so jih sodišča obsodila na odvzem prostosti s prisilnim delom. Kazenska taborišča za prisilno delo so bila poleti 1945 ustanovljena v Kočevju, Studencih, Brestrnici in na Teharjah. Januarja 1946 so se preimenovala v zavode za prisilno delo, ki so obstajali do jeseni leta 1946, ko so bili ukinjeni, kaznjence pa so iz njih premestili v takrat ustanovljene kazensko-poboljševalne domove.
Razlogi za ustanovitev taborišč za družbeno koristno delo
Da se je komunistična oblast taborišča za družbeno koristno delo (dalje: DKD) odločila ustanoviti ravno leta 1949, nikakor ni bilo naključje. Po izbruhu spora med KPJ in Informbirojem leta 1948 se je namreč v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji represija proti razrednim in drugim notranjim sovražnikom znova močno zaostrila. S tem so jugoslovanski/slovenski komunisti hoteli zavrniti očitke KP SZ in drugih članic Informbiroja, da se v Jugoslaviji krepijo »kapitalistični elementi«, oni pa ne ukrenejo ničesar, da bi to preprečili. Kot odgovor na te očitke je jugoslovanska komunistična oblast najprej aprila 1948 izvedla drugo nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, s katero so v državno last prešla še zadnja zasebna gospodarska podjetja. Temu represivnemu ukrepu je leta 1949 sledila kolektivizacija v kmetijstvu, ki je privedla do ustanavljanja kmetijskih obdelovalnih zadrug (KOZ) kot inačic sovjetskih kolhozov. Z njimi je komunistična oblast hotela ukiniti zasebni kmetijski sektor, čemur pa so se kmetje upirali. Proti tistim kmetom, ki so se uprli, da bi vstopili v KOZ, so organizirali politične sodne procese, ki so znani kot »kulaški procesi«.
Najostrejši represivni ukrep zoper »nasprotnike ljudske oblasti«, ki ga je komunistična oblast sprejela leta 1949, pa je predstavljala ustanovitev taborišč za družbeno koristno delo (DKD). Pravna podlaga za njihovo ustanovitev je bil Zakon o prekrških zoper javni red in mir, ki ga je Ljudska skupščina LR Slovenije sprejela maja 1949. V njem so bili navedeni vsi prekrški, ki naj bi pomenili ogrožanje javnega reda in miru. Za storilce tistih prekrškov, ki so bili komunistični oblasti najbolj nevarni, je zakon določal, da se jim izreče upravna (administrativna) kazen poboljševalnega dela v trajanju od 30 dni do treh mesecev. Če pa se je za nekoga, ki mu je bila za te prekrške ta upravna kazen že izrečena, utemeljeno pričakovalo, da bo take prekrške delal še naprej, je 6. člen Zakona o prekrških zoper javni red in mir določal, da se pošlje za šest mesecev do dveh let na družbeno koristno delo zaradi prevzgoje.
Komu so bila namenjena taborišča za DKD ?
Izrekanje upravnega ukrepa družbeno koristnega dela (DKD) je imelo izrazito politični značaj, saj je bilo namenjeno predvsem za obračunavanje s tistimi, ki jih je komunistična oblast obravnavala kot nasprotnike socialistične družbene ureditve. Glede tega, koga je treba poslati na DKD, je v nekem dokumentu Ministrstva za notranje zadeve LR Slovenije zapisano: »Predvsem je treba ostro prijeti razrednega nasprotnika, bivše izkoriščevalske elemente, ki si v svojem sovraštvu do ljudske oblasti izmišljajo in širijo najrazličnejše govorice o propadu naše oblasti, o prihodu Angloameričanov, rovarijo proti zadružnemu gibanju na vasi, sramotijo naše voditelje in podobno.«
(Več v novi številki revije
